Zadnja na tematski ravni nadaljuje začetne impulze avtorjevega prvenca oziroma jih v marsičem poglablja. Specifični svet odraščajočih junakov Veveric je svet zaprtih prostorov, ki z vehementnimi tehnološkimi pridobitvami pod pretvezo vse večje svobode in informiranosti v resnici neusmiljeno ožijo življenjski prostor ljudi in s tem vse ostreje začrtujejo novo normo sodobne družbe. Če je bila najprepoznavnejša metafora Veveric soba, v kateri je v zameno za življenje zunaj njenih zidov mogoče izsanjati domala vse, so najpogostejša metafora Fasunge sanje. Se pravi tista dejavnost, ki ji je soba najudobnejši prostor, s čimer podčrtujejo avtorjevo specifično pisateljsko tehniko, s katero je podpisal svoj prvenec. Izrazito urbani svet Veveric se v Fasungi prelevi v kibersvet na eni strani in svet čudakov, hendikepiranih posameznikov ter morilcev na drugi. Nenavadne, bizarne sanje in sanjarjenja so se razvili v internetne mahinacije, svet medijev in resničnostne šove, kjer je tudi smrt del predstave, ki prinaša dobiček in zato hiter uspeh. Smrt je dokaj pogost motiv Fasunge; če je smrt v Vevericah pomenila konec življenjske zgodbe, je tokrat pogosto predstavlja most v neki drugi svet, v svet med sanjami in fantazijo oziroma v virtualno resničnost. Gazvodovi literarni junaki si izsanjajo želje, dopust, se selijo v druga telesa, v prihodnost in so večinoma nasprotje sanjača iz istoimenske zgodbe, ki ga zanima le tisto, »kar lahko prime, poje in položi«.