kitajski bron, kitajsko izročilo izdelkov iz *brona je eno največjih na svetu. Zgodnje obredno posodje, po katerem je še zlasti znano, sodi med najlepše svetovne mojstrovine izdelkov iz kovine. Posodje, zvečine iz obdobja dinastij Šang (od 18._do 12._stoletja pr._n._š.) in Džou (od okoli leta 1066 do leta 256 pr._n._š.), so uporabljali pri žrtvovanjih, s katerimi so častili prednike. Znanih je več različnih vrst, na primer ding (trinožna posoda), pan (skleda) in gvang (ovalna posoda s pokrovom). V nasprotju s postopkom *cire perdue, kot je bil v rabi na Zahodu, so ulivali v keramične kalupe. Sestava zlitine, pogosto z velikim deležem svinca, se je močno spreminjala. Zato je pahljača patine (spremenjene barve na površini, do katere pride naravno s časom ali jo povzročijo umetno), po kateri slovi kitajski bron, zelo raznovrstna; z najrazličnejšimi odtenki, lisami in zamegljenostjo ji ni para na vsem svetu. Kitajski bron pa ni tako zelo cenjen le zaradi lepote; Kitajcem veliko pomeni tudi zato, ker so napisi na izdelkih enkratni dokumenti o kitajski zgodovini. Okrasje je pogosto izjemno zapleteno in gosto, in znanstveniki ga le stežka pojasnijo. Pogosti motivi so taotie (maska demona ali velikana), zmaj, ptice, govedo, ovce in koze ter ozadje z nevihtim nebom ali stiliziranim oblačkom. Poleg obrednega posodja so mogoče najbogatejša ogledala. Eno stran so zgladili, da je odsevala podobo obraza, drugo pa okrasili z geometričnim, živalskim ali človeku podobnim okrasjem, včasih z magičnim pomenom. V obdobju od dinastije Han (od leta 206 pr._n._š. do leta 220 n._š.) do dinastije Ming (med letoma 1368 in 1644) so izdelali veliko imenitnih izdelkov. Bron so uporabljali tudi za verske kipe, žgalnike za kadilo in druge budistične obredne predmete.