Lahko bi rekli, da je Nadarjeni gospod Ripley (1955) hkrati zgodba o umorih in vsaj na začetku tudi zgodba o razmerju med moškima. To je pri Patricii Highsmith pogost motiv, neke vrste rdeča nit, osnovna tema, ki jo je večkrat izkoristila. Moška sta si lahko popolnoma različna, tako po zunanjosti kot po značaju; včasih sta morda prijatelja, ki sta zelo drugačna, spet drugič, denimo, tujca na vlaku. Podobno razmerje je opisovala v Nerodnežu (The Blunderer, 1956), Stekleni celici (The Glass Cell, 1964), Obeh podobah januarja (The Two Faces of January, 1964) in Igri za življenje (A Game for the Living, 1958). Spet drugačen motiv je mizoginija, ki jo načenja v Drobnih zgodbah o mizoginiji (Little Tales of Misogyny, 1974), oziroma sovraštvo do žensk; v njih (včasih neprijetno) opisuje neprijetne plati junakinj; ali pa nesrečno življenje ameriške gospodinje iz Edithinega dnevnika (Edithʼs Diary, 1977). Na splošno ne Dnevnik ne kratke zgodbe katerekoli vrste niso navdušile njenih ameriških založnikov, čeprav je izdala več (uspešnih) zbirk; poleg omenjenih še Počasi, počasi v vetru (Slowly, Slowly in the Wind, 1979), Črna hiša (The Black House, 1981), Sirene na teniškem igrišču (Mermaids on the Golf Course, 1985), Zgodbe o naravnih in nenaravnih katastrofah (Tales of Natural and Unnatural Catastrophes, 1986), Enajst (Eleven, 1970) ... Za popolnejši pregled njenega literarnega ustvarjanja je treba omeniti še naslednja dela: Globoka voda (Deep Water, 1957), Prekinitev milosti (A Suspension of Mercy, 1965), Ta sladka bolest (This Sweet Sickness, 1967), Trepet ponarejanja (The Tremor of Forgery, 1969), Odkupnina za psa (A Dog’s Ransom, 1972) in Ljudje, ki potrkajo (People Who Knock on the Door, 1983). V soavtorstvu z Doris Sanders se je preizkusila tudi v pisanju za drugačno publiko, otroke, in sicer v delu z naslovom Panda Miranda na verandi (Miranda the Panda on the Veranda, 1958).