»V zavodu je bilo pred tremi desetletji 120 otrok, danes jih imamo le 36. Že iz te številke vidimo, da so vsi drugi integrirani zunaj zavoda, saj se število slepih in slabovidnih skorajda ne spreminja,« je dejal ravnatelj Zavoda za slepe in slabovidne v Ljubljani Stane Florjančič . »Vendar integracija vedno ne prinese napredka. Otroci so med seboj izjemno kruti in dogaja se, da ima slabovidni otrok v redni šoli manj možnosti kot v zavodu, kjer se z njim ukvarja skupina strokovnjakov. V zavodu otroke usposabljamo za čim manj bolečo vključitev med zdrave. Mislim, da bo za nekaj otrok v določenem obdobju zavod še potreben. Poleg tega pa je bistven problem, ki ga država še ni uredila, financiranje. Delovno mesto za otroka na šoli stane do 3 milijone tolarjev in po zakonu naj bi ga opremile lokalne skupnosti. Mi smo predlagali, da bi imel zavod opremo in jo posojal šolam, pa tudi servisiral. Država pa še ne razmišlja, kako bi ta problem uredila. Integriranim otrokom zagotavlja zakon pomoč strokovnjakov v primeru vključenosti v redne šole. Za slepe in slabovidne je to naša tiflomobilna služba, ki je v dobrih treh desetletjih obiskovala blizu 500 otrok po Sloveniji. Vendar je mobilna obravnava zelo draga. Ne vemo, kdo bo to plačal, saj podzakonskih aktov, ki bi vse to določali, še ni. Tako ni pogojev za integracijo, ki jih predpisuje zakon. Vrzel med sprejetim zakonom in nemožnostjo njegove uresničitve pa razburja tako starše kot strokovnjake,« ocenjuje Stane Florjančič.