Z izpodbijano odločbo št. ... z dne 17. 1. 2005 je Davčni urad A. tožeči stranki v postopku inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička za leto 2003 naložil plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2003 v znesku 7.172.366 in plačilo razlike v višini akontacije davka od dobička za leto 2004, za mesece od januarja do decembra, v skupnem znesku 7.172.366 SIT. Mesečna akontacija davka od dobička pravnih oseb za leto 2004 znaša 664.108 SIT. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je davčni organ tožeči stranki iz davčno priznanih odhodkov izločil stroške storitev pri izdelavi proizvodov v višini 24.662.123, 00 SIT po računu dobavitelja B.B.B. d.o.o., C., z dne 31. 12. 2003. Račun zajema pet postavk, od katerih se davčno izločajo 3., 4. in 5. postavka. Glede tretje postavke - nabava proizvodne dokumentacije in testiranje vzorcev ..., ..., ..., ... in ... v znesku 48.288 EUR oziroma 11.430.151 SIT, davčni organ ugotavlja, da gre za odhodke, ki v letu 2003 niso povezani z obdavčenimi prihodki in se zato ne priznajo skladno s 1. odstavkom 12. člena ZDDPO. Prihodke je tožnik, po izjavi direktorja, začel ustvarjati šele v letu 2004, zato gre po mnenju davčnega organa za odložene stroške, ki so lahko davčno priznani šele v davčnem obdobju, ko se ugotovi njihova povezanost s prihodki. Stroški so zato davčno nepriznani tudi skladno s 3. odstavkom 5. točke Uvoda v Slovenske računovodske standarde. Med stroške storitev pri izdelavi proizvodov se štejejo predvsem stroški obdelovalnih, dodelavnih in predelovalnih storitev, povezani s poslovnimi učinki, teh pa v letu 2003 ni bilo. Četrte postavke - pridobivanje dokumentacije v zvezi z nakupom ... v C. (32.000 EUR oziroma 7.574.653 SIT) ter pete postavke računa – pridobivanje dokumentacije v zvezi z nakupom skladiščnih prostorov ... v D. (23.900 EUR oziroma 5.657.319 SIT) pa kot odhodek na podlagi drugega odstavka 12. člena ZDDPO ni mogoče priznati, ker gre za izdatke, ki imajo naravo investicij. V primeru zbiranja in posredovanja dokumentacije v zvezi z nakupom nepremičnin v D. in C. gre za postopke, ki so potrebni za izpeljavo investicije v osnovna sredstva. Taki stroški se skladno s SRS 1. 11 vključujejo v vrednost osnovnega sredstva. - Nepravilnosti so bile ugotovljene tudi na kontu prevrednotovalnih poslovnih odhodkov. Tožeča stranka namreč ni predložila ustreznih listin, ki bi dokazovale upravičenost zmanjšanja vrednosti terjatev oziroma podlage za njihovo prevrednotenje v skladu s SRS 5. 18. Znesek 7.215.060 SIT se zato tožniku ne prizna kot strošek v davčni bilanci za leto 2003 na podlagi 11. člena ZDDPO v zvezi s SRS 5. Pri odmeri davka davčni organ prizna davčno olajšavo (investicijsko rezervo) po 41. člena ZDDPO v višini 10% davčne osnove, ki jo je tožeča stranka uveljavljala v pripombah na zapisnik, ne prizna pa ji v pripombah uveljavljane investicijske olajšave po 39. členu ZDDPO. Tožeča stranka namreč v pripombah na zapisnik dejanskih ugotovitev ni prerekala. V zvezi z davčno nepriznanimi stroški po računu B.B.B. je soglašala, da gre pri postavkah 4 in 5 za stroške pridobivanja zemljišč in objektov, ki imajo naravo investicijskih vlaganj, 3. postavko pa, drugače kot davčni organ, opredelila kot zagonske stroške uvajanja proizvodnje in (tudi) na tej podlagi uveljavljala priznanje investicijske olajšave. V tej zvezi davčni organ vztraja pri zapisniških ugotovitvah in poudari, da davčni zavezanec ne more po davčnem inšpekcijskem pregledu spreminjati vsebine računovodskih rešitev, saj je pri sestavi računovodskih obračunov dolžan upoštevati računovodske standarde. Ne glede na to pa doda še, da v konkretnem primeru tudi niso bili izpolnjeni pogoji za pripoznavo osnovnih sredstev po SRS 1, ker tožeča stranka v letu 2004 teh sredstev ni posedovala, da bi z njimi opravljala dejavnost, niti ni s temi osnovnimi sredstvi razpolagala. Res je sicer 11. 12. 2003 podpisala dogovor o nameri sklenitve prodajne pogodbe o nakupu nepremičnine, vendar pa to v skladu s SRS 1.1. ne zadošča za uveljavljanje navedenih olajšav. ZDDPO v 39. členu glede tega določa pogoje, pod katerimi lahko davčni zavezanec uveljavlja olajšavo za investicije v teku. To lahko stori le v primeru, če je investicijo v svojih osnovnih knjigah vnesel v razred 0, česar pa tožeča stranka ni storila.