potem znova zahihitala in stekla nazaj dol po stopnicah ter vlekla palico za sabo. »Veš,« je začel lord Stephen, ko sva krenila na pot, »ta pokrajina bo zate nekaj novega. Na sever skozi Bryn in Einion greva.« »Sta valižanska?« sem vprašal. »Imeni sta valižanski, toda zemlja je angleška. Vzhodno od Offovega nasipa leži. Zbor je opoldne in do Verdona je sedem milj, zato morava dobro pognati konja.« »Veselim se, da bom spet videl Winnie,« sem rekel. »Mene pa zanima, kolikšno je natančno število vitezov iz Vmesnega sveta, ki so si sklenili oprtati križ,« je dejal lord Stephen. Toda lordu Stephenu nisem zaupal svoje bojazni, da se bo na zboru nemara prikazal sir William. »Pustolovščine in dežela onkraj morja podžigajo njegovo kri,« mi je povedal sir John, preden sem odšel iz Caldicota, in pristavil, da ga ne bi presenetilo, če bi se sir William še poslednjič odločil udeležiti križarskega pohoda. Prva nesrečna reč včeraj je bila, da mi je Izzie onemogočila vpogled v bitko med Arturjem in njegovimi sovražniki. Potem se je, ko sva jezdila ob brynskem pokopališču, lord Stephen začel grozno daviti in je kihnil. »Bog vam daj zdravje, sir,« sem rekel. »Pa ravno zraven vseh teh grobov,« je pripomnil lord Stephen in zmajal z glavo. »Nisem se mogel premagati.« Ni trajalo dolgo, da so nama jezni mrtveci vrnili milo za drago. Približno miljo naprej od Bryna je bojni konj lorda Stephena začel grdo krevsati; ko sva mukoma tako nadaljevala pot, sva na stezi pred sabo zagledala čemeti dva rjava in bela goloba.