"Željka," rečem in jo pogledam ob trebuhu navzgor. Glavo ima rahlo nagnjeno nazaj in oči spokojno zaprte, kot bi zrla vase, kot bi skozi svoje telo z notranjim očesom spremljala moje dotike... "Od zdaj naprej bova živela popolnoma drugače," rečem in iščem način, kako bi ji povedal, da me je njena koščenost, drobna postava njenega telesa, ki je vse preveč podobna rahitičnim okostnjačkom, kako me je presenetila, me v resnici prizadela... Nisem pričakoval, da jo je sama kost in koža... Zdaj pa, ko jo imam pred sabo, ko klečim pred njo in si jo ogledujem, kot pod mikroskopom, zdaj vidim modre žile, brazgotine na zapestju, kožo napeto prek špičastih kosti, bledikavost; vidim zgolj koščeno senco mladega dekleta, ki se ne more in ne more izviti iz popka, ki ne more in ne more pognati cveta ženskosti, dojk, polnosti trebuha, oblosti bokov, zadnjice, saj je vsepreveč podobna okostnjaku... "Skrbel bom zate... Samo, če boš hotela... Boš?," vprašam, ona pa me, ne da bi odprla oči, s svojimi drobnimi rokami prime za glavo in si jo potisne pod trebuh. Tako klečim v mlačni vodi in ona stoji pred mano. Vodne kapljice tečejo v dolgih sragah prek trebuha, drsijo čez kosmati griček, kjer se nekatere ustavijo med dlakami in se zaiskrijo kot stekleni biseri, druge pa spet zdrsnejo naprej in jaz jih prestregam z ustnicami, jih lovim z jezikom, ga nastavljam, da padajo nanj in mi polzijo v grlo, ko si med gubo dišečega spolovila iščejo pot, da bi kapnile nazaj v kopalno kad. Z rokam jo božam po stegnih, njene dlani, z brazgotinastimi zapestji, pa krožijo po mojih sencih in me vsake toliko zagrabita za lase.