Izključno v raziskovalne namene sem naredil majhen preizkus. V roke vzamem glasbeno revijo, pogledam, katera plošča je na prvem mestu lestvice uspešnih in poženem štoparico. Naslov plošče vpišem v Napster, zberem vse skladbe in pri tem pazim, da so datoteke mp3 čim boljše, njihov lastnik pa v internet priključen s hitro povezavo. Ker je plošča nova in priljubljena, je ponudba velika in zbiranje mi ne vzame dosti časa. Štoparica kaže 3:18, ko poženem prenos zbranih datotek v domači računalnik. Datoteke se začno pretakati po telefonskih in bog ve še kakšnih žicah, saj se mi niti sanja ne, kje je računalnik, iz katerega pravkar prenašam glasbo. Ker sem v internet priključen s kabelskim modemom, se datoteke prenašajo spodobno hitro in ko se je na domači disk prepisala še zadnja skladba, je štoparica kazala 24:34. Če bi bil zadovoljen z večjo stopnjo stiskanja, bi bilo za prenos celotne plošče dovolj že 10 minut. V zapisovalnik CD-R vstavim prazno ploščo, poženem program za snemanje, označim pravkar presnete datoteke mp3 in ukažem računalniku izdelavo glasbene plošče. Domači zapisovalnik peče z osemkratno hitrostjo in plošča je posneta v približno sedmih minutah. Še toplo, in to dobesedno, ploščo vtaknem v gramofon in ko se iz zvočnikov zaslišijo prvi takti, ustavim štoparico 33:09. Malce več kakor pol ure je torej trajalo od takrat, ko sem v reviji izvedel za novo ploščo, do takrat, ko se je sveže spečena zavrtela v domačem gramofonu. Kakovost sicer ni čisto takšna, kakor če bi ploščo kupil v trgovini, a razlika je zanemarljiva. Tudi ovitka nimam, z besedili skladb ali karkoli so pač natisnili nanj, a po drugi strani me je nova plošča stala samo 170 tolarjev, pa še veliko hitreje sem prišel do nje, kakor če bi se moral sprehoditi do najbližje trgovine.