Tudi ob osmi uri, ko naj bi tekmovalci že startali, so mnogi še prihajali, zato so start preložili za nekaj minut. Splačalo se je, kajti na pot se je podalo kar 1721 prijavljenih kolesarjev in približno 300 "švercerjev". Za razliko od minulih maratonov so bili tokrat v ospredju z modrimi majicami generalnega pokrovitelja zavarovalnice Slovenica sami prekaljeni kolesarji (Premužič, Bonča, Baloh, Klemenčič... ), ki so narekovali primeren ritem skupini. Ta je bila tako raztegnjena, da so se prvi že peljali mimo Name na Slovenski cesti, ko so se drugi šele pognali s starta v Tacnu. Maraton je bil zaprtega tipa vse do Vrhnike, nato pa so organizatorji pognali štoparice. Hitrost v vrhniški klanec je bila kar 30 kilometrov na uro in med nastopajočimi je naredila prvo selekcijo. Najboljši rekreativci so na vsak način skušali dokazati, da se lahko merijo tudi z najboljši slovenskimi profesionalci, zato tudi njihovih pobegov ni manjkalo. Nič čudnega, da so zato prvo okrepčevalnico v Cerknem mnogi kar prevozili, pa čeprav je sledil peklenski vzpon na Kladje. Vzpon, ki ga ne bi priporočali voznikom kakšnih starih yugov, kajti avto bi prej ali slej zakuhal.