In medtem ko smo mi trije, sosedje in člani Klape Ivo Lola Ribar, v sodih tlačili pobrano grozdje, je moj stric, ki je bil dobre volje, ker je vedel, da bo čez nekaj ur prav od tod pritekel pravi mošt, tuhtal, kako bi tudi nas spravil v stanje, podobno svojemu. Svetlana je v obleki, ki ji jo je moja teta zavihala in zaheftala z ziherhajcami, sama poskakovala v enem sodu, v tistem, v katerega so trgači usipali samo svetlo nojo, Zvonko in jaz, oba v telovadnih hlačkah, on v modrih in jaz v rdečih, pa v sodu, ki je bil mnogo širši, v tistem novem, ki mu je čika Miško zunanjo stran okrasil z rezbarijo vejice slavonskega hrasta z žirom. Stric se je odločil, da bo igral učitelja in nas izpraševal črkovanje, izgovarjal bo črko za črko z daljšimi vmesnimi premori in potem od nas zahteval, naj uganemo sčrkovano besedo. Svetlana je takoj vedela, da d seštevek črk t+r+t+a besedo trta, Zvonko je uganil, da izgovorjene črke v+i+n+o+g+r+a+d dajo samostalnik vinograd, po čemer je teta postrani pogledala strica in zamrmrala besedo, ki je takrat nisem razumela, vendar lahko danes sklepam, da je šlo za besedo podzavest, jaz pa sem na presenečenje vseh, potem ko sem pred odgovorom pogledala proti tetini priči iz Vukovarja, ki je pohala piščanca v peči na dvorišču, da se vonj ne bi zajedel v tetine nove italijanske zavese v letni kuhinji, v najlažji nalogi, ker jih je postavljal moj stric in ne stric koga drugega, v zlaganju črk s+t+o+l+n+i+c+a slišala ne eno, ampak dve besedi: teta Olgica. Bolj ko sta se Zvonko in Svetlana smejala, bolj sem jaz jokala in vse siloviteje gazila grozdje, besna na jagode, ki so se mi zatikale med prste na nogah. V stanju nemajhnega ponižanja sem se odločila, da se bom zelo hitro in vsem navkljub sama naučila brati knjige in da bom nekega dne kot čika Anto, ki dela v Dikovi Beli hiši, ne v tovarniških halah, pisala pesmi in jih prebirala otrokom ob začetku šolskega leta, kot je tudi on pred nekaj dnevi bral nam, in mojim otrokom bo zaradi tega nekdo zavidal, kot jaz zavidam Meliti, ko njenemu očetu, čika Anti pesniku, naša učiteljica reče Hvala Vam, tovariš književnik, za prekrasno srečanje z našimi pionirji. Čeprav sem Zvonkotu prepustila svoje malo zažgano kurje bedro, kar mi ni bilo težko, ker sem bila res že vsega sita, je on kljub temu naslednjega dne ves pripetljaj, rimo in mene kot njenega avtorja, navedel pred celim razredom in pozabil, da je v našem b razredu nekaj naših nasprotnikov, kar me je razbesnelo bolj od hihitanja tistih, ki v zgodbi niso prepoznali začetka mojega pesniškega talenta. Učiteljica Dušanka ni mogla verjeti lastnim ušesom, da lahko nekdo, ki je star celih sedem let, v eni besedi sliši dve, in se je odločila, da me bo tistega dne, kar je počela tudi v letih, ki so sledila, pospremila domov. Med hojo je neprestano poudarjala, kako je osupla nad tem, da nisem podedovala niti trohice talenta svojega očeta, za katerega je tudi sama slišala ne samo, da je ločen kot ona in da tovariš za svoja leta dobro izgleda, ampak da je, spet tako kot ona, človek izvrstnega spomina, ki lahko, če je prave volje, cele romane, in to tiste, ki jih ni med šolskim čtivom, pove na pamet. Medtem ko sva medve hodili k nam, so Zvonko in še nekaj fantov, ker se je zgodba kmalu razširila čez meje našega razreda, vpili za menoj: Julkica, reci stolnica, na kar je debela Svetlana, ki ni še niti včerajšnjih ziherhajc potegnila iz svoje obleke in ker je vedela, da bo, dokler bom jaz živa, sedela na klopi za rezervne igralce, pripomnila: teta Olgica.