Howard Thurman, obstajata dve vprašanji, ki ju moramo zastaviti samim sebi: »Prvo je, ‘kam sem namenjen?’ in drugo, ‘kdo bo šel z mano?’. Če ti dve vprašanji kdaj postavite v napačnem zaporedju, se znajdete v lepi kaši.« Brez samorazumevanja, brez cilja, mimogrede prizadenemo ljudi v svoji okolici, nič manj pa tudi sebe. Če nimamo jasnega občutka, kako videti »širšo sliko«, kadar gredo stvari narobe, se ne znamo ustrezno odzvati na dogodke ali ljudi. Neki moški z imenom Philip mi je nekoč povedal, da bi bil verjetno še vedno srečno poročen, če bi le imel boljši občutek za tisto, kar naj bi počel, in vednost, kam spada. Več let ga je pestil občutek jalovosti, njegovo kronično nezadovoljstvo pa je od njegove žene terjalo tako visok davek, da ga je nazadnje zapustila. Vendar tudi po ločitvi Philip ni bil sposoben vpeljati v svoje življenje in poklic tiste vrste sprememb, ki bi bile potrebne. »Težava s spremembo je v tem,« mi je zaupal, »da ena sama nikoli ni dovolj. Ko se proces sprememb začne, ga ne moreš zaustaviti.« Seveda ima Philip prav, in vendar je res, kar je nekoč dejal znameniti jungovski psiholog James Hillman: »Opustiti moraš življenje, kot ga živiš zdaj, da bi se dokopal do življenja, ki čaka nate.« Če bi Philipu uspelo videti, kam je namenjen, bi lahko ravnal bolj primerno. Ne bi bil tako zatopljen izključno vase in tako njemu kot njegovi soprogi bi se bolje godilo. A kaj, ko ni našel načina, kako poiskati pravo pot. Po več kot sedemnajstih letih, odkar pomagam ljudem poiskati in uporabljati njihov notranji kompas, sem se dokopala do prepričanja, da je ta odsotnost duhovne in čustvene orientacije postala epidemična. Poleg tega, da pomeni osebno stisko za mnoge ljudi, je tudi globalna zagata; poglejmo na zadevo s stališča kozmosa, iz njegovega praktičnega kota: kaj koristi vesoljstvu planet poln duš, ki nimajo najmanjšega pojma, zakaj so tu in kaj naj bi sploh počele? Kadar so me ljudje vprašali, kako naj »uredijo« ali ozdravijo svoje življenje, kako naj najdejo pravo smer, v katero bi krenili, sem jim pogosto svetovala, naj zaprosijo za vodstvo v molitvi. Kljub dragocenosti molitve pa sem se vseeno spraševala, ali ne obstaja morda še kakšen drug, natančno opredeljiv način ali proces, s katerim bi si razjasnili svoje življenje in našli svoj smisel. Seveda nihče ne more vsega videti vnaprej, a če bi imeli način, kako videti simbolični pomen svojih doživetij, bi bili bolj pripravljeni, da bi se soočili z neizogibnimi spremembami in jih sprejeli. Namesto da se borimo s spremembo - in si nabiramo