zakladnica spominov, saj naj bi bili najstarejša bitja na planetu. Domorodska izročila učijo, da se duh skriva v jedru stvari, v duhu pa se skriva bistvo našega Stvarnika ali kakorkoli pač rečemo tej božanski sili. Verjamejo, da nas to, če vzamemo v roke kamen in ga za hip podržimo v tišini, lahko za vselej pretanjeno in globoko spremeni. Če smo sposobni v preprostem kamnu odkriti svetove, jih lahko odkrijemo tudi v sebi, nas učijo babice. Pogum, da si upaš pogledati ven in noter, je za mnoge staroselske kulture pomembna lastnost. Zaradi tako pristnega stika z naravo je bilo potovanje v lastno notranjost skoraj neizbežno. Videnja, sanje, molitve, obredje in rituali so sredstva, s katerimi lahko skozi naravo vstopamo v posvečeni duhovni svet. Babice pravijo, da nam obredje in rituali dovoljujejo udeležbo v mitih in kulturnih arhetipih. Z njihovo pomočjo se posameznik umakne iz navadne resničnosti. Namenski rituali so namenjeni koncentraciji in dostopu do višje stopnje zavesti. Tako se lahko sporazumevamo z duhovnimi sferami, prejmemo prerokbe in nasvete in tako lahko vplivamo na nadaljnji razvoj dogodkov. Tako smo tudi prejeli znanje o zdravilnih lastnostih rastlin, začeli razumeti in spoštovati pomen štirih strani neba in štirih elementov – zemlje, zraka, ognja in vode. Vsak, ki ga je kdaj osupnila lepota sončnega zahoda ali pa je dobil odgovor na katero od svojih vprašanj v naravi, je že vsaj bežno okusil svetove, ki jih poznajo staroselci, varuhi takšnega znanja. Najvišji cilj duhovnosti je dotakniti se skrivnosti, ki se skriva onkraj besed, do nje se lahko dokopljemo le v tišini in samoti, so prepričane babice. Če prisluhnemo tišini, lahko vzpostavimo stik z energijo, vibracijami in duhovnimi silami, ki so v samem osrčju stvarstva. Te sfere so resnične, niso plod domišljije, do njih pa lahko pridemo le s spokojnim umom in z vajo. To pa ne pomeni, da nam ni treba več kritično razmišljati, pomeni le, da razmišljanje o izkustvu v tistem hipu prekine izkustvo. Babice verjamejo, da se moramo vrniti k svojemu notranjemu duhu in duhu vseh stvari, saj smo ju zanemarili, ko smo srečo iskali povsod drugod. Babice vedo, da se je človeški duh nedvomno skvaril. Svetovna družina človeštva, ta makrokozmos plemenskega sistema, se je izgubil v zmedi in bolezni. Izgubili smo stik s seboj in planetom, ki nas hrani, z dušo in telesom. Nasilje in vojne so rodile lakoto, revščino, izgubo lastne kulture, nerazumevanje in nespoštovanje temeljnih človekovih pravic. Naše vode, ožilje matere Zemlje, so preveč umazane, da bi bile pitne, zrak pa je ponekod preonesnažen, da bi ga lahko dihali. Babice nas sprašujejo, če bi res radi, da bi tako tudi ostalo in da bi tako okolje zapustili zanamcem. Pozabili smo na najosnovnejši nauk: vse življenje