Korenine koreografa in plesalca Darrela Toulona segajo v Dominikansko republiko, in ko je pred dvema letoma prevzel vodenje graškega baleta, je že razburjal vrhovne štajerske glave. »Unmöglich,« je vreščalo vodstvo in premierno občinstvo, ko se je na programu ob špičkah znašlo še nekaj povsem sodobnobaletnih predstav. Preživeli so eni in drugi. Darrel je postal »wunderbar« in prejel še avstrijsko nagrado za posebne plesne stvaritve. Tako se je za letošnjo prvo premiero podal v vode Igorja Stravinskega. In to dobesedno, saj plesalci v Ognjeni ptici plešejo v posebnem akvariju in v posebni interpretaciji: »Moja princesa je klonirana, zato je voda njen življenjski prostor. Plesalci so pravi potapljači in iščejo pravljico, ki je ni več. Pravljična bitja so prevzela vse človeške podobe in namene. Ne pomagajo nam več ne peresa ne zlata jabolka. Naša srca so žalostna. Tudi legendarni poganski ritual čaščenja pomladi razumem po svoje. Naj bo posvečena noč poletna, ki se konča s sončnim zahodom in začne s prvo sončno bleščavo. Ljubezni ni več, bije se boj za preživetje.« Se strinjam, pa čeprav bi nam malo pravljic vendarle lahko pustil. Upam, da ob dihanju na škrge preživijo tako plesalci kot publika. (bd)