V knjigi dr. Zmaga Šmitka Mitološko izročilo Slovencev se kot pahljače odpirajo različne interpretacije mitov in legend. Pred nami vstajajo podobe naših prednikov, poganski rituali, ki so se ohranili še iz antičnih časov, demoni, pol božanska bitja, vedomci in kresniki, kult Zelenega Jurija ... Tudi zaradi njegovih raziskav zdaj vemo, da slovenski kmet v srednjem veku ni sedel samo za pečjo, z obzorjem, ki ni segal čez meje grunta, ampak je prepeval slovenske pesmi o drugih svetovih in ob tem plesal obredni ples okrog vaške lipe. Knjiga, ki velja za najizčrpnejše in s tem temeljno delo o slovenskem mitološkem kozmosu. Knjiga, ki zastavlja prava vprašanja za nove generacije etnologov in arheologov. Zakaj, mislite, da povprečno izobražen Slovenec lahko mimogrede našteje pet antičnih bogov, nekaj staroegipčanskih, celo keltskih ali majevskih, zatakne pa se mu pri slovanskih bogovih? Ker bi jih pet res težko naštel. (nasmeh) V naši ljudski tradiciji se imena teh bogov, kot so Perun, Veles, Mokoš in včasih Svarog, skoraj ne pojavljajo. Ob tem moramo vedeti, da je bilo slovensko ljudsko izročilo zapisano šele od sredine 19. stoletja dalje in da so bila vmes stoletja in stoletja, ko se je ta tradicija spreminjala, morda zaradi vpliva germanskih in romanskih sosedov ali zaradi vpliva staroselcev, na katere so naleteli priseljenci. Vmes je usodno vlogo odigralo tudi pokristjanjevanje, ki je hitro začelo nadomeščati pogansko imaginacijo s krščansko. Tudi Damjan Ovsec v knjigi Slovanska mitologija in verovanje razbije našo iluzijo o slovanskih bogovih, ki smo jih spoznali v Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem: če izvzamemo Peruna, naj trdnih dokazov za ostale bogove ne bi bilo. So se etnologi sprijaznili s tem, da Slovenci pač nimamo svojega mitološkega panteona? Finžgarju je gotovo treba priznati, da je imel med pisanjem romana Pod svobodnim soncem precej veliko srečo, intuicijo, saj je te bogove prevzel kar iz vzhodnega slovanstva, brez prepričljivih dokazov, da so obstajali tudi pri nas. Bogovi, kot