Stravinskemu se je v Petersburgu, medtem ko se je ukvarjal z zadnjimi stranmi Ognjene ptice, nepričakovano vzbudila vizija velikega poganskega slavja: modri starci sedijo v krogu in opazujejo ples mladenke, ki naj bi jo žrtvovali, da bi ugodili pomladnemu božanstvu. S poganskim ritualom, ki je tema Posvetitve pomladi, je hotel posredovati občutek tesne povezanosti med človekom in zemljo. Farič se omenjene teme ne loteva več z njenega fizikalnega aspekta, temveč skuša prodreti v subtilnejše plasti obstoja in regeneracije človekove narave. Faričeva zemlja ni zemlja, ki za rast nujno potrebuje človeško žrtev, temveč je področje podzavestnega, ki je ustvarjalno le takrat, ko prazni in polni energetska stanja zavestnih vzorcev. Žrtev pri Fariču ni več cilj in kot taka izgublja potencialno magično vrednost. Ko ritual ni več opravilo s svetim namenom, predpisane ritualne prakse ne vzdržijo več. Posebej relevanten primer za to trditev je realizacija kroga, v katerem se dovrši simbolni vstop v večnost brez povratka. Faričevemu dekletu (Jana Menger) je dovoljeno iz svetlobnega sija izstopati in sodelujoči (Lane Stranič, Gregor Luštek, Rosana Hribar, Igor Sviderski, Marinka Ribič, Goran Bogdanovski, Mateja Rebolj, Mateja Bučar, Sanja Nešković, Matija Perme/Kasimir Koch - govornik) tudi lahko brišejo meje z vdirajočimi prestopi. Kaj takega bi bilo s horizonta svetega početja nemogoče, pač pa je mogoče takrat, ko vrednosti niso več pravilo. V tej opciji se ustvarjalna pozornost s cilja prenese na proces, na sintagmo plesati do konca... (zato je mogoče tudi izjavljati, da je ples zgodba sama).