In tako hodim skozi plasti časa, ki se odstirajo ob zgornjem toku Dragonje. Vedno se pokaže kaj novega, vedno na drugačen način. Kljub samoti in divjini velikokrat srečam znanilce bolj živih časov, vsaj kar se prisotnosti človeka tiče. Stare poti, zaraščene terase, ostanki stebrov mostu čez reko... Dragonja pa žubori svojo pripoved brez konca, prijazna in prijetna v sivkasti modrini. Ampak to je le ena podoba. Domačini pravijo, da se ob močnem neurju iz doline komaj dovolj hitro umakneš pred naraščajočo reko, ki takrat pokaže povsem drugačno podobo. O tem priča razmetano skalovje v strugi in nanosi proda po dolini in reka si velikokrat privošči spreminjanje toka; prav nič ne ustavi njenih naraslih voda, ki lahko za sabo pustijo drugačno brazdo rečne struge. Ampak v sončnem, mirnem dnevu zgodnje pomladi se ob Dragonji širi drugačno vzdušje. Prve cvetoče rože, za okus divjine (dobesedno) poganjki belušev in lobodike in bujno razširjeni zeleni svet. Pozimi lahko srečaš izletnike z lopatko - iščejo gomoljike, ki rastejo v dolini. To so bogati kraji, vendar so bili še bogatejši. V tolmunih švigajo ribe, včasih je bilo v Dragonji veliko jegulj, v pritokih pa rakov. Pa so jegulje polovili (včasih kar z živim apnom,) rake z vedri znosili v lonce in, na, pa imamo bogatsvo! Brez slabe naravnanosti: jegulje in raki in ribe in gomoljike in zeleno bogastvo so še vedno tu, vendar res ne v takem številu kot nekdaj. In če ne veš, kaj je bilo, se zdi dolina popolna v svoji zaraščenosti, miru in lepoti.