V osnovi preprost, izvedbeno pa precej zapleten Krivičev predlog, je v grobem, upoštevaje velike poenostavitve, naslednji. Mag. Krivic predlaga uvedbo dvetretjinske večine. Po tem predlogu bi bil za ustavnega sodnika poslej izvoljen le kandidat, ki bi ga v parlamentu podprli dve tretjini navzočih poslancev. Namen dvetretjinske večine je jasen: preprečiti, da bi si izvršna oblast lahko podredila sodno. Vladne večine so namreč praviloma šibke in običajno sežejo komajda čez polovico parlamenta. Zahtevana dvetretjinska večine bi zato sleherno vladno koalicijo prisilila v pogajanja z opozicijo, s tem pa k iskanju takšnih kandidatov za ustavne sodnike, ki bi uživali čim širšo parlamentarno (in s tem tudi družbeno) podporo. No, dvetretjinska večina utegne imeti tudi slabosti - in drugi del predloga je namenjen prav odpravljanju teh slabosti. Dvetretjinska večina, opozarja mag. Matevž Krivic, bi "lahko pripeljala do popolne prevlade političnih kriterijev in strankarskega barantanja ('mi podpremo vašega kandidata, če boste tudi vi našega'), kot se to ob ostrih kritikah in ogorčenju strokovne javnosti že dolgo dogaja npr. v Nemčiji". Protiukrep proti takšni popolni politizaciji izbora ustavnih sodnikov je uvedba javnega hearinga. Ta naj bi kandidate izpostavil javni presoji strokovne in druge javnosti. Institut javne predstavitve naj bi stranke, druge predlagatelje in ne nazadnje tudi predsednika republike prisilil, da bodo predlagali (oziroma volili) le kandidate, ki bodo izpolnjevali stroge kriterije strokovnih in drugih kvalitet. Druga slabost dvetretjinske večine je v tem, da bi njena uzakonitev lahko pripeljala do tega, da do željenega čim širšega medstrankarskega sporazuma o kandidatih sploh ne bi prišlo. Rezultat bi bila popolna blokada in nemožnost izvolitve novih sodnikov. Ker sodnik, ki mu je mandat že potekel, opravlja funkcijo do izvolitve novega, bi "bile tiste politične stranke," opozarja mag. Krivic, "ki bi ocenile dano sestavo ustavnega sodišča za njim ustreznejšo od verjetne bodoče sestave, zato lahko politično zainteresirane, da bi se tako stanje ohranjalo čim dlje". Bile bi, skratka, zainteresirane za to, da se novih ustavnih sodnikov sploh ne izvoli in bi njihovo izvolitev zato blokirale. Zoper to nevarnost mag. Krivic predlaga "izjemen" postopek izvolitve, ki sledi neuspešnemu poskusu "normalne" izvolitve in "v katerem odločujoča beseda pri izbiri možnih kandidatov iz rok političnih strank preide neposredno v roke posebnega in izključno strokovnega reprezentativnega telesa", v katerem ne bi bilo politikov, ampak bi ga sestavljali vrhovni sodniki in predsedniki višjih sodišč, člani sodnega sveta, generalni državni tožilec in vrhovni državni tožilci, člani upravnega odbora odvetniške zbornice, varuh človekovih pravic in njegovi namestniki ter redni in izredni profesorji pravnih fakultet. Na odločitev tako sestavljenega telesa sta znotraj tako imenovanega izjemnega postopka, ki sledi blokadi pri volitvi ustavnih sodnikov, svojevrstno vezana tako predsednik republike (kot predlagatelj ustavnih sodnikov) kot državni zbor (kot tisti, ki voli sodnike). Predsednik republike namreč sme parlamentu predlagati le kandidate, ki so poprej prejeli dvetretjinsko podporo opisanega strokovnega telesa. Ti isti kandidati pa so v državnem zboru namesto z dvetretjinsko večino (kot pri "normalnem" postopku) izvoljeni tudi že z zgolj večino glasov navzočih poslancev. S tem se funkcija predlaganja in izvolitve sodnikov iz rok politike, ki je poprej padla na izpitu (ker je zašla v blokado), prenaša v roke zgoraj orisanega strokovnega telesa. Ker torej Krivičev predlog tako imenovanega "izjemnega" postopka kot izhoda iz blokade odtegne politikom (predsedniku republike in parlamentarnim strankam) del vpliva na personalno sestavo ustavnega sodišča, utegne zato pri njih naleteti na gluha ušesa. Po drugi strani velja, da oblast, ki želi postopati preudarno, ve, da se mora samoomejevati. In nemara so volitve ustavnih sodnikov prav eno od področij, na katerih lahko izvršilna oblast postopa najmodreje tako, da se samoomeji.