blikanskega predsednika Nixona in začela iskati ustrezno pot za umik iz Vietnama. Že leta 1968 so se v Parizu začela pogajanja o miru v Vietnamu. Ta pogajanja so bila za južnovietnamsko osvobodilno gibanje pomembna tudi zato, ker so pomenila priznanje Fronte nacionalne osvoboditve Južnega Vietnama za enakopravnega partnerja in pogajalca, kajti jasno je bilo, da brez nje v Vietnamu ne more biti nobene politične rešitve. Njeno delegacijo je na pariških pogajanjih vodila simpatična Nguyen Thi Binh, ki je potem 1969. leta postala zunanja ministrica začasne revolucionarne vlade Južnega Vietnama. Dolga in težka pogajanja, ki so trajala do 27. januarja 1973, so potekala pod pritiskom nenehnega bombardiranja Severnega Vietnama. Hkrati se je v ZDA okrepila protivojna fronta, saj je bilo vse več dezertacij iz vojske, mladi so se umikali v tujino, študentje in inteligenca pa so zahtevali umik ZDA iz Vietnama. Po pariškem sporazumu, ki ga je kot predstavnik ZDA podpisal Nixonov zunanji minister in svetovalec za varnost Henry Kissinger, sta se obe vietnamski strani obvezali, da bosta oblikovali svet za narodno spravo. Vendar je dve leti po podpisu sporazuma, ko so zadnji ameriški vojaki zapustili Sajgon, južnovietnamska »država« propadla, njena vlada se je razbežala, Vietkong pa je 20. aprila 1975 zmagoslavno vkorakal v Sajgon, ki se je nato preimenoval v Ho Ši Minh,