go z živčnostjo opazuje vzpon Luke Koper in se dobro zaveda, da bi z izgradnjo navedenih projektov in z vključitvijo slovenske prometne infrastrukture v globalno logistično formacijo z Deutsche Bahn ta vzpon Kopra dobil novega kisika. Zato je treba njegov pritisk razumeti kot poskus, da bi se tak razvoj preprečil. Glede na to, da je Italija naša druga največja gospodarska partnerica, poskuša Prodi s te svoje močne pogajalske pozicije razplet severnojadranskega prometnega vozla usmeriti tako, da bi bil pod nadzorom Italije in da bi v njem imel Trst vodilno vlogo. Naj bo Prodi še tako neoporečna in pozitivna osebnost, nastopa v tej igri kot zastopnik države, ki teži k obvladovanju območij iz njene vplivne sfere. In italijanske zunanje strateške usmeritve so že dolgo dobro poznane. Nanje ne Prodi ne drugi vsakokratni predsedniki ne morejo bistveno vplivati, ker so stoletja zacementirane v zasedenih strukturah Farnesine in smo jih tudi mi sami že večkrat občutili na svoji koži. Poleg tega ima Prodijeva vlada komaj kak glas večine v senatu in lahko pade od danes do jutri. Sicer pa ne vidim nobene ovire, da se ne bi tudi tržaško pristanišče nekoč poslovno povezalo z DB, ki je zagotovo zainteresiran za širše sodelovanje s severnojadranskim pristaniškim bazenom. Kot tudi ne vidim ovire, da ne bi obe pristanišči tako v sedanjih pogojih, kot tudi ob morebitni vključitvi Luke Koper v logistično formacijo z DB, sodelovali na področjih skupnega interesa (varnost vožnje po morju, varovanje okolja, skupna promocija obeh pristanišč idr.). Glede na navedeno se zato pridružujem bivšemu direktorju Slovenskih železnic g. Blažu Miklavčiču, ko je priporočal (Delo,3.9.2007), da naj Slovenija »kupi vozovnico za DB«. In to čimprej! Seveda, ne v smislu razprodaje, ampak partnerstva. Mislim, da nima druge izbire. Milan Gregorič