Glede mojstrstva je vsa zadeva precej duhovita. Obstajajo mojstri haikuja, vendar precej različnih stopenj. Mojster lahko rečemo tistemu, ki je neki zadevi posvetil vse svoje življenje, ki se ji je povsem predal. Mogoče je trdo delal od rane mladosti do pozne starosti, ves predan tej obliki, njegova zvestoba je popolna, pa vendar obstajajo mojstri, ki se vse življenje urijo v poeziji haikuja, na koncu svoje življenjske poti pa se preizkušajo v otroških revijah, časopisih za haiku pod psevdonimi. Šele ko se znajdejo poleg neiznakažene otroške odprtosti in začudenosti nad življenjem, vedo, ali so sploh kaj dosegli oziroma ali jih je ta dosežek uspel zapustiti. Trdo so delali vse življenje in mogoče so zaradi tega izgubili tisto, zaradi česar so to sploh počeli. To je najtežja preizkušnja. Morda jih je zaradi tako velikega prizadevanja to prizadevanje požrlo. To so lahko precej krute stvari. Duh samurajstva pač... Na Japonskem obstaja na tisoče in tisoče šol, celo samostanov, kjer se ukvarjajo s haikujem. Zato je tudi veliko mojstrov, ki svoje delo resnično obvladajo. Če so ob tem ohranili tisto, zaradi česar so začeli pisati haiku, potem niso živeli zaman.