Rivercina, posest njenega očeta, je bila sredi divjega in osamljenega območja na severovzhodnem delu otoka, blizu plaž Nisporto in Nisportino (med Rio Marino in Cavom), hiša je bila obdana z drevesi, hrasti in oljkami, nekaj pomarančevci, limonami, nizkim grmičevjem, veliko ogrado za konje. Skoraj deset let je že njen oče živel tam vse leto. Obdržal je majhno stanovanje v Parizu, vendar se je vračal čedalje redkeje, postal je samotarski in divji, nazadnje se je tja odpravljal poleti, zato da bi zbežal pred turisti. Živel je sam, odmaknjeno od ljudi, s svojimi konji, vrtom, občasnim podvodnim ribolovom, samotarskimi sprehodi in pa neverjetno knjižnico umetnostne zgodovine in filozofije, njegove vezi s svetom so se rahljale in brez zadržkov je nadzorovano gojil ljudomrzništvo, dokler se ni prepričal, da manj kot ima razmerij z ljudmi, boljša so. Za Marie je uredil staro kamnito hišo v še zaraščenem delu posestva, nekdanjo vrtnarjevo hišo, ki jo je obnovil in sam opravil večino dela, tako gradbenega kot mizarskega, na koncu jo je še prepleskal sam. Marie je bila v tistem trenutku gotovo tam, v tej stari kamniti hiši, ki jo je oče preuredil zanjo, ali pa je bila v pritličju velike tihe hiše z lepim pohištvom iz temnega lesa in s pološčenim parketom, ki je še vedno dišal po laku in loščilu, sama v veliki prazni hiši z zaprtimi polknicami in zastrtimi zavesami, z mrtvim očetom v prvem nadstropju, po končanem mrtvaškem obredu položenim na posteljo, počesanih las, sklenjenih rok, v obleki in kravati, ona pa je v tišini knjižnice sedela v enem izmed tistih velikih foteljev oglatih oblik z naslonjali in nepremično gledala v knjige na policah, ali v vrtu, sklonjena nad glinene lonce z dišavnicami – s timijanom, žajbljem in rožmarinom –, na kolenih nad svežo zemljo in se naslanjala na kamniti zid, zamišljeno privezovala puhasto stebelce paradižnika k nosilcu z nitjo, ki jo je moral uporabiti njen oče, in takrat sem začutil naval nežnosti do Marie, ne sočutja, preprosto ljubezni.