Ferdinand Zorović, podjetnik iz Nerezin Zelo sem vesel, da ste me poiskali in mi dali možnost, da tudi jaz strnem svoje spomine in vtise o sodelovanju s PSK-jem in Krškim, ki poteka pri nas že 30 let. V zvezi s tem moram povedati, da je bila pred toliko leti za nas pravzaprav nujnost, da nekdo pride in vzpodbudi razvoj Nerezin, pa četudi je bilo to v času Jugoslavije v obliki sindikalnega turizma. Moja družina je od vsega začetka povezana s tem naseljem, ker je gospod Milan Štajner pred 30 leti v kontaktu z mojim očetom vzpostavil sodelovanje z Občino v Malem Lošinju, preko katere so se tudi vzpostavili pogoji za prodajo tega terena. Občina Lošinj je tedaj zelo potrebovala sredstva za izgradnjo vodovoda od Vranskega jezera do Lošinja, ker je bil to eden izmed pogojev za razvoj turizma na otoku, za izgradnjo novih hotelov, česar dotedanji vodovod ni omogočal in smo imeli v poletnem času velike redukcije vode. S prodajo terena je Občina Lošinj ne samo ustvarila velik prihodek, temveč s tem zagotovila tudi razvoj samega kraja Nerezine, v katere so bile Bučanje tako rekoč vraščene. Sodelovanje je potekalo od vsega začetka na zelo visokem nivoju, saj so bili v Počitniški skupnosti Krško v vsakem trenutku pripravljeni konstruktivno sodelovati na projektih in investicijah vitalnega pomena za Nerezine, hkrati pa tudi za naselje Bučanje. Če samo omenim nekatere investicije: zdravstvena ambulanta, telefonska centrala in šola, v zadnjem obdobju kanalizacija ob morju. Dodal bi še, da tudi danes poteka zelo lepo sodelovanje z naseljem, saj je vsakdo, ki potrka na njihova vrata, deležen pomoči ali spodbude, nasveta, dobro sodelovanje pa poteka tudi na preostalih ravneh družbenega življenja. Tako vaše Športno društvo Pozejdon že 11 let preko nerezinskega Športnega društva Škarpina organizira pri nas slovensko prvenstvo v podvodnem ribolovu. Upam, da bomo v tako dobrem sodelovanju to tradicionalno prireditev ohranjali in organizirali tudi v bodoče. Res je naselje Bučanje za nas življenjskega pomena, poleg že nekaj omenjenih projektov pa je bilo tako v Bučanju kot v vasi na ta račun odprtih nekaj delovnih mest, prišlo je do prijateljskih povezovanj, zato menim, da je to svetel in lep primer na nivoju Hrvaške, kako bi bilo potrebno vzajemno delati in sodelovati. Zahvaljujoč pokojnemu Milanu in njegovi soprogi Štefki so tu ostali tudi njuni otroci, direktor Mirko Štajner je tako rekoč odraščal tukaj. Menim, da je nedvomno eden najbolj kompetentnih ljudi, ki lahko vodijo to naselje, ker pozna tako preteklost kot sedanjost, vse prednosti in pomanjkljivosti in vse, kar smo mislili skupaj ustvariti s ciljem skupaj izboljšati ponudbo turizma v Nerezinah v obdobju treh desetletij. Božo Kranjčec, učitelj na podružnični šoli Nerezine Spominjam se, da se je ob gradnji tega naselja dejansko upoštevalo in prizadevalo ohranjati naravo in da pokojni gospod Štajner ni dovolil posekati niti ene oljke, kar se odraža še sedaj, ko se nahajamo med samim zelenjem. Kot učitelj na šoli v Nerezinah lahko najdem res samo najlepše besede za naselje Bučanje in njegovo vodstvo. PSK je namreč omogočila našim otrokom prva letovanja, in mi smo bili prva šola z otoka, kateri je bilo to omogočeno, ko smo šest let zapored hodili na letovanje na Ljubelj. Lahko si samo predstavljate radost naših otoških otrok, ki so se naenkrat znašli med nekaj metri snega. Poleg tega pri nas še ni bilo organizirane te oblike letovanja šoloobveznih otrok, ki ji vi pravite šola v naravi. Moram še enkrat z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo poudariti, da so v Bučanju vselej pokazali izreden posluh in čut za počutje otrok. Najprej smo delali izredno dobro in lepo z Mirkovim, danes žal že pokojnim očetom, pa z njegovo mamo Štefko in z Jožico, potem pa je to tesno povezanost nadaljeval Mirko. Ko se pogovarjam s stanovskimi kolegi iz različnih šol, vedno znova ugotavljam, da je PSK zaenkrat edino poznano letovišče, ki ima s šolo takšen odnos. Zato iskreno upam, da bo v dobro naših otrok tako sodelovanje ohranjeno tudi v bodoče. Boško Rilak, poveljnik Poklicne gasilske enote Lošinj Osebno sem v prvi vrsti gasilec in ne politik in ne uporabljam tega jubileja zato, da bi hvalil, temveč moram dejansko ob tem povedati in poudariti, da imamo zares lepo sodelovanje. Ne le v gasilskih vrstah, temveč na vseh nivojih, od zdravstvenih inštitucij do župana mesta Lošinj, ki se odraža kot dobro sodelovanje med nami domačini in naseljem Krško. Ne da ne bi imeli prav nobenih problemov, vendar te predvsem z ljudmi, ki delajo v Bučanju, uspešno razrešujemo. Kot gasilec moram reči, da se v naselju Bučanje izvajajo vsi ukrepi varnosti pred požarom in se ničesar ne prepušča naključju, od čiščenja dalje, ki se začenja v mesecu aprilu in maju, ko očistijo ne le svoje naselje, temveč širše območje, da bi bila, v kolikor bi prišlo do izbruha požara, škoda čim manjša in da bi lahko ogenj v čim krajšem času in najbolj učinkovito in dostopno pogasili. Naj tudi povem, da v naši Poklicni gasilski enoti Lošinj odlično sodelujemo s krškimi gasilci, ki so nam že nekajkrat priskočili na pomoč pri gašenju, ob tem pa je zanimivo, da imata obe enoti profesionalni status, da sta v istem razredu tako po številu zaposlenih kot velikosti enote, poleg tega pa sta bili obe enoti ustanovljeni na isti dan in istega leta, in sicer 1. aprila 1980, kar mi je osebno zelo ljubo.