Tudi Adelina ura kaže štiri zjutraj, vendar ni priča nočnih sprehodov lastnice, ker je ostala na Carlosovi nočni omarici, zraven zelene kameje. Zato pa osvetljena številčnica ni videla, kako je Adela s hitrim korakom odšla po hodniku od Carlosove sobe do tiste, ki jo je dodelila Néstorju Chaffinu. Izmed vseh podstrešnih sob je ta največja: zelo lepa spalnica z dvemi vrati: ena se odpirajo na stopnišče, druga pa povezujejo sobo z drugimi pritiklinami za služinčad. Skozi ta vrata Adela zdaj stopi v Néstorjevo spalnico in tako za več minut prehiti druga dva nočna obiskovalca. Vstopi brez trkanja; v tako izrednih okoliščinah se pač nihče ne bi držal bontona in potrkal. 'Kaj pa je to ali ni nikogar?' se začudi Adela in stopi nekaj korakov naprej v temno sobo; nekaj trenutkov pozneje luč reflektorja z vrta obsije prazno sobo, z nedotaknjeno posteljo. 'Mogoče je Néstor v kopalnici,' pomisli in sede, da bi ga počakala; potem zasliši dva sočasna zvoka, ob katerih se zdrzne. 'On je, že prihaja, o moj Bog, kaj bom zdaj zdaj storila.' Adela se pripravi, nakar zagleda, kako se obe vrati istočasno odpreta in se skoznji previdno priplazita neenaki moški postavi. Vendar ne ena ne druga ne pripadata Néstorju Chaffinu; in tako se, ko reflektor z vrta posije skozi podstrešna okna, vsi trije obrazi osuplo spogledajo, in grla Adele, Ernesta Teldija in Serafína Tousa kot začuden, neuglašen zbor v isti sapi izdavijo vprašanje: