Ker moške neplodnosti skoraj ni več, se je na najnižjo možno mero zmanjšala tudi potreba po semenskih bankah oziroma semenu darovalcev. Čeprav zakon iz leta 1977, ki za zdaj edini ureja to področje, dovoljuje oploditev s semenom dajalca, v Sloveniji to področje ni bilo nikoli zares urejeno. Semenskih bank v pravem pomenu niti nismo poznali, to so bile prej nekakšne improvizirane skladovnice semena moških, ki so, denimo, prišli z ženami na postopek umetne oploditve, spotoma pa so jih še pobarali, ali bi bili pripravljeni darovati seme. In ker v zvezi s tem ni nihče vodil evidenc, poleg tega pa ni bilo pravega nadzora, so na ljubljanski kliniki prenehali izvajati takšne postopke. In še to. Čeprav zaradi razvoja novih metod, kot je ICSI, niso več potrebne, obstaja po mnenju strokovnjakov za slovenski prostor še nekaj drugih razlogov, ki govorijo proti semenskim bankam. "To je dejavnost, ki se ukvarja z genetskim materialom, gre za spolne celice, ki so sposobne ustvariti človeško življenje," pojasnjuje prof. dr. Tomaž Tomaževič z ljubljanske ginekološke klinike. "Slovenija pa ima zaradi tega, ker nas je samo dva milijona, poseben položaj. Pomanjkanje strogega nadzora na tem področju prinaša številne nevarnosti. Predstavljajte si, da bi s semenom enega moškega oplodili več žensk! Čez dvajset let bi se lahko zgodilo, da bi se polbratje in polsestre poročali med seboj." Na splošno se slovenski strokovnjaki s področja reprodukcije strinjajo, da je metoda umetne oploditve namenjena zdravljenju neplodnosti para in da medicinska stroka ne bi smela prevzeti vsega, kar je glede na biološko znanje mogoče. Dr. Veljko Vlaisavljevič, predstojnik odseka za humano reprodukcijo ginekološkega oddelka mariborske bolnišnice, je prepričan, da je - čeprav narava zna poskrbeti za varovalne mehanizme - vmešavanje človeka v njeno delo velikokrat velik korak v neznano. "S klasično epruveto ne naredimo drugega, kot da omogočimo celicama srečanje in ustrezne razmere, da dva dneva preživijo zunaj telesa, že tretji, četrti dan jih vrnemo v telo," pravi. "ICSI že prinaša večje tveganje. Moškemu, ki nikakor ne bi mogel imeti otroka po naravni poti, omogočimo očetovstvo. Z genetskega stališča se zastavlja vprašanje, ali s tem pomagamo ohranjati določene lastnosti nekega tipa moških, ki bi se sicer v naravi izločile. Morda je to, da v modu nimajo semenčic, informacija, ki smo jo z vmešavanjem v naravo obšli."