Najprej to, da je področje reprodukcije pri Slovencih zelo intimna zadeva. In stvar, ki jo je treba prepustiti naravi. Tudi na rezultat referenduma bi lahko gledali na tak način. Značilno je na primer, da se ženske pri nas težko odločijo za uživanje hormonov, da bi si olajšale tegobe menopavze. Brez pomisleka jemljejo zdravila, ki imajo mnogo nevarnejše stranske učinke, pri hormonih pa se zaustavijo, kakor da bi se jim zdelo nespodobno, da nasprotujejo naravi. Tudi pri darovanju semena gre za kopico predsodkov. Ne najmanjši je sam akt dajanja, masturbacija. Sramežljivi Slovenci pretakajo hektolitre semena vsak dan, vendar le takrat, ko so sami s seboj, in ne takrat, ko za vrati čakajo sestre z epruveto. Drugi, pomembnejši, pa je prepričanje o pomenu genetskega očetovstva. Slovenec razmišlja nekako takole: »Tam nekje bo živel moj otrok, otrok, za katerega sem prispeval polovico spolnih celic, in jaz ne bom vedel, kdo je, kje je in kako je z njim ...« Krušni starši v naši kulturi niso sprejeti kot pravi starši, darovalec semena gleda na otroka, rojenega z njegovim semenom, kot na otroka brez očeta in se mu vnaprej smili. Tudi stališče rimskokatoliške cerkve ni daleč od tega.