Za skupnim delom s slikarjem Živkom Marušičem, grafičarko Zoro Stančič in fotografom Tomažem Lundrom, ki je krenilo v različne smeri, a ostajalo na območju »oprijemljivega«, predmetnega, se je tokrat oprijela širšega, performativnega izraza in še širšega seznama sodelavcev. Na njem so v Sloveniji živeči japonski plesalec buta Daisuke Sakaki, Silvan Omerzu, ki je prevzel režijo, slikar Jože Slak, ki je tokrat poskrbel za zvoke, in še sedmerica soustvarjalcev, dejavnih na različnih področjih multimedije. Rdeča nit, pri kateri Wangova vztraja že od podiplomske specialke na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost v osemdesetih in kasnejšega izpopolnjevanja v nizozemskem Groningenu, pa je ostala enaka: soočanje kulturnih ozadij vzhoda in zahoda oziroma klasičnih likovnih tem, filozofije ter pismenk iz kitajske tradicije in izrazoslovja zahodnega modernizma.