tov ali sester, spočetih daleč narazen. Raziskovalci domnevajo, da si eno- in dvojajčni dvojčki delijo enako podobno okolje, in sklepajo, da so za morebitno večjo medsebojno podobnost prvih odgovorni skupni geni. V raziskavi o genetiki inteligentnosti, ki so jo leta 2001 izvedli na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu, so se raziskovalci osredotočili na primerjavo enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov. Ekipa je slikala možgane finskih parov istega spola, rojenih med letoma 1940 in 1957. V skupini so bili tako enojajčni kot dvojajčni dvojčki. Raziskovalci so ugotovili, da so si področja možganov, ki so zadolžena za rabo jezika – Broccovo in Wernickejevo področje – in sprednji predel, ki je pomemben za splošno kognitivno sposobnost, pri enojajčnih dvojčkih izjemno podobna. Pri dvojajčnih dvojčkih so si bila Wernickejeva področja zgolj približno podobna, drugi za človeško inteligentnost ključni možganski predeli pa še manj. Rezultate so potrdili tudi inteligenčni testi. V tem, čemur psihologi pravijo splošna inteligentnost, so si bili enojajčni dvojčki med seboj precej bolj podobni kot dvojajčni. Po mnenju raziskovalcev so za omenjene razlike odgovorne razlike v genih. Oba tipa študij dvojčkov sta se znašla na udaru kritik. Eni kritiki so ugovarjali, češ tudi ločeno vzgojeni enojajčni dvojčki si vendarle delijo veliko vplivov okolja. Agencije za posvojitve namreč preverjajo bodoče starše in tako zagotavljajo, da sta si okolji, v katerih ob rojstvu ločena dvojčka odraščata, čim bolj podobni. Drugi spet iščejo alternativne, okoljske razlage za relativne podobnosti in razlike med eno- in dvojajčnimi dvojčki. Poudarjajo, da se starši vzgoje po videzu bolj podobnih enojajčnih dvojčkov lotijo drugače kot pa vzgoje po videzu manj podobnih dvojajčnih dvojčkov. To bi lahko bil del okoljske razlage, zakaj so si enojajčni dvojčki med seboj bolj podobni kot dvojajčni. Kaj lahko na podlagi tega sklepamo? Čisto dovolj znanja premoremo, da se ne pustimo zavesti skrajnostim okoljskega ali genetskega determinizma. Ko je treba natančneje oceniti vpliv genov in vzgoje na posamezno značilnost, pa se pričnejo zadeve zapletati. Kaj naj bi Antinori in Zavos obljubila človeku, ki bi želel svoj veliki intelekt prenesti na naslednjo generacijo? Čeravno jima gredo ekstravagantne obljube zlahka z jezika, bi ju morali njuni odvetniki posvariti