Načela evropske lokalne samouprave pravijo, da je lokalnim samoupravnim skupnostim treba pustiti kar največ samouprave (tudi denarja), pri oblikovanju pokrajin pa je treba upoštevati elemente, ki omogočajo, da je regija oziroma pokrajina konkurenčno dovolj velika in da ima na voljo določen minimum virov in sredstev . Ti elementi so funkcionalne (naloge in pristojnosti), finančno-materialne (gospodarska moč, razvojne možnosti), organizacijske (uskladitev upravne regionalizacije) in teritorialne (geografske, demografske) narave. Ekspertna skupina je uporabila več kot 30 kazalcev. Pri presoji modelov so bili ključni geografski, prebivalstveni, gospodarski in zgodovinski kazalci. Izračuni in simulacije so bile narejeni za 3, 6, 8, 12 in trideset pokrajin. Ob upoštevanju velikostnega in konkurenčnega evropskega kriterija je dobila nekaj strokovne podpore le še členitev na šest pokrajin . Drugi predlogi so bili ocenjeni kot neprimerni. Navkljub poznavanju trendov in praks najuspešnejših evropskih držav, navkljub enoletnemu strokovnemu delu vladne komisije in njihovega več kot jasno oblikovanega strokovnega predloga osmih pokrajin (»evropsko« dopustno pa največ šestih), pa se je v Sloveniji prebila v ospredje številka 14 . Te številke ne podpira noben zgodovinski, prebivalstveni, logistični ali gospodarsko-razvojni argument. Zakaj naj bi začeli, podobno kot smo nekoč lokalne skupnosti, razbijati že tako majhno Slovenijo na toliko regij in pokrajin? To bi se morali vprašati tako tisti, ki ta proces dejavno peljejo, kot tudi vsi državljani slovenskih regij, saj bodo od tega, kako učinkovito bo Slovenija organizirana v naslednjem desetletju v konkurenci evropskih regij, v veliki meri odvisni tudi življenjski standard in delovna mesta sedanjih in bodočih rodov. Skrajni čas je za osveščenost in argumente Vsi argumenti in kazalci namreč govorijo, da se ljudem v malih »žepnih« regijah ne bo godilo bolje kot tistim, ki živijo v regijah z minimalno kritično maso prostora, človeških in finančnih virov. Zato se je treba javno vprašati, kdo so tisti, ki v imenu »višjih« interesov drobijo že tako male slovenske regije. Ali ni že skrajni čas, da svoje pobude in svojo »evropsko vizijo« žepnih pokrajin podprejo z argumenti , številkami in razvojnimi kazalci , ki bodo lahko ljudi prepričali, da je njihova ambicija dobra tudi za druge državljane. Prav tako se lahko vprašamo, ali ni že čas za vse državljane Slovenije, da smo nekoliko dejavnejši in bolj osveščeni in se ne pustimo naplahtati vedno in vsakomur, ki ima za to čas ali zadostno mero osebnega političnega koristoljubja.