Pravno vprašanje »avtorske pravice« sta filozofija (zlasti Kant) in estetika dodatno podprla z argumentom, da duhovno delo predstavlja naravno enotnost avtorjevega duha in njegovega dela, kar je vse prispevalo k idealiziranju duhovne stvaritve in nasilni utajitvi ali negiranju realnih materialnih praks. »Številni dispozitivi (filozofski, estetski, pravni) so se zagnali«, pravi Chartier, »da so osiromašili raznoličnost«, se pravi, da so zmanjšali pomen fizičnega vidika knjige, vloge urednika, založnika in knjigotržca pri spreminjanju rokopisa v knjigo, pomen bralca in branja za samo življenje stvaritve, in, ne nazadnje, šolskega aparata, kulturnih institucij, komunikacijskih orodij itn. Pisanje in brisanje je zato tudi pomembna knjiga proti sodobnim iluzijam, ki »povezujejo eksistenco nekega dela z njim samim, neodvisno od njegovih fizičnih oblik«. *** Kulturno zgodovino Rogerja Chartierja bomo postavili v okvir sodobnih teorij o kulturi, h katerim poleg francoske kulturne zgodovine prištevamo še, denimo, britanske kulturne študije, ameriški novi historizem in novo kulturno zgodovino, da bi delo Rogerja Chartierja lahko umestili v širši kontekst sodobne humanistike. Izmed naštetih teorij bomo za zgled vzeli kulturno zgodovino in kulturne študije, ob katerem bomo analizirali epistemološke strategije teh novejših teorij o kulturi, ki kljub zunanjim razlikam uporabljajo podobne spoznavne teorije in koncepte. Gre za najmočnejši evropski »šoli« na področju kulture. Prva, britanske cultural studies, je tradicionalno preučevala kulturne prakse, medtem ko se je druga, francoska zgodovinska šola Annales, v 70. letih na to področje preučevanja šele preusmerjala. Medtem ko je predstavljal delež objavljenih člankov s področja kulture od ustanovitve Annales leta 1929 kakšno desetino, se je v 70. letih povzpel na tretjino, kar količinsko kaže na