Ljudje, ki odločajo o prvem človeku tako pomembne ustanove, kot je Onkološki inštitut ali pa katerakoli podobna ustanova narodnega pomena, naj bi imeli pred seboj dejstva: kako se je kandidat izkazal do zdaj, kaj je naredil v svoji preteklosti, ali je dokazal, da je sposoben za delo, ki naj bi ga opravljal in podobno. Tisto, kar imajo pred očmi v resnici, je večinoma čisto nekaj drugega: kaj so jim naročili v hiši, iz katere prihajajo (strankini, vladni), kakšno je njihovo osebno mnenje o kandidatih, kakšna so čustva, ki jih gojijo do njih in podobno. O kakšni stroki tu največkrat sploh ni govora, prav pride šele tedaj, ko je treba odločitev podpreti z argumenti. Torej takrat, ko je šef že ustoličen in ko si lahko lepo zveneče razloge za to šele izmislijo.