programu razmišljata kot o programu, ki nima »osipa«. Običajni razlogi za prenehanje sodelovanja v terapiji (npr. »mladostnik ni motiviran«, »ne izkoristi prednosti programa«, »se noče srečati s strokovnjakom«) ne vplivajo na nadaljevanje dela. Kolikor dolgo strokovnjak meni, da bo mladostnik s programom pridobil, prevzame odgovornost, da ga bo še naprej poskušal »doseči«. S socialnim delom, ki sega iz družine v skupnost, lažje dosežemo ljudi. Afriški pregovor, da »je potrebna cela vas, da vzgoji otroka«, lahko uporabimo tudi za razvijanje alternativnih zgodb (Madsen 2003: 257). Potrebna je cela vas, da lahko razvijemo alternativno zgodbo. S socialnokonstruktivistične perspektive oblikujejo naša življenja pripovedi ali življenjske zgodbe. Zgodbe svojega življenja živimo v interakcijah z drugimi in te interakcije utrdijo naše pripovedi ter nadalje oblikujejo naša življenja. Ko začnemo igrati novo zgodbo, ima skupnost, ki je temu priča, pomembno vlogo. Razvoj socialne mreže ljudi za podporo novi zgodbi je lahko odločilen košček našega dela z družinami in družinskimi člani. Za družine, ki so vpletene v več sistemov pomoči, so strokovnjaki pogosto zelo pomemben del skupnosti podpore. Pri delu s temi družinami je lahko koristno, če o ljudeh, ki pomagajo, razmišljamo kot o občinstvu za predstavitev želene zgodbe. Če imajo interakcije med uporabniki in strokovnjaki potencial, da privabijo udejanjenje določenih zgodb, lahko naši odzivi na zgodbo, ki jo družina na novo razvija, pomagajo razširiti ali pa potlačiti to zgodbo. Naše priznanje in spoštovanje uporabnikovega udejanjanja alternativnih zgodb lahko odpre prostor za nadaljnje izpopolnjevanje zgodbe in narobe – naš skepticizem lahko zatre ta razvoj in podpre dominantno zgodbo. Ko naše delo temelji na perspektivi moči in sodelujočem partnerstvu, smo lahko spoštljivi zavezniki pri izpopolnjevanju in utrjevanju želenih življenj (op. cit.: 291). Vendar Madsen (op. cit.: 31) opozarja, da ne smemo zanemariti moči naravnih mrež, saj smo samo začasno udeleženi v življenju ljudi; viri, kot so skupine za samopomoč, skupnostne službe, podporne mreže, pa so trdni temelji v njihovih življenjih. Koncept, ki nam lahko pomaga razumeti našo vlogo v življenju uporabnikov, je razlikovanje med primarnimi odnosi (družina, prijatelji, sosedje, znanci, člani skupnosti ipd.) in sekundarnimi odnosi (predstavniki družbenih institucij, npr. zdravstveno osebje, socialne službe ipd.). Pomembno je, da ostanemo