Evropski socialni forum v Firencah se je globoko vtisnil v mojo zavest. Od srede do nedelje je na različnih razpravah, okroglih mizah, na plenarnih zasedanjih in za informativnimi stojnicami sodelovalo več kot 50.000 delegatov iz vse Evrope pa tudi gostov z drugih delov našega malega planeta. Končal se je s pozivi za mobilizacijo proti neoliberalizmu, vojni, rasizmu, seksizmu in homofobiji za pravice in 'drugačno Evropo'. Čeprav se sam izogibam časnikom in televizijskim poročilom, tako kot tudi večina aktivistov moje vrste, ki nočejo, da bi jim obzorje zakoličili stereotipi in medijski biznis, sem se pozanimal, kaj so o tem lahko zvedeli ljudje, ki so odvisni od klasičnih sredstev obveščanja. Vtis sem si ustvaril tudi prek pogovorov z novinarji, ki so od mene hoteli izjave. Tako rekoč nihče ni poročal o ničemer vsebinskem. Javnost, odvisna od medijev, je ostala praznih glav. Dopisnik osrednjega slovenskega časnika je širil dezinformacije: mesto naj bi bilo zapuščeno, trgovine, restavracije in barčki z dišečo italijansko kavo pa zaprti. Nič ni bilo res. Ljudje so bili prijazni in na vsakem koraku v pomoč delegatom. V picerijah smo puščali kupe evrov za italijanske specialitete, ki jih pri nas pripravijo bolje, a tudi te nevšečnosti smo pozabili ob dišeči kavi v preprostih lokalih, kjer so se domačini hitro zapletli v pogovore s tujci, ki tokrat za spremembo niso bili turisti. Človek, ki v ljubljanski časnik piše neslanosti in se je podpisoval za poročevalca iz Firenc, tam ali sploh ni bil ali pa se ni premaknil iz hotelske sobe, kjer je gledal enega izmed Berlusconijevih televizijskih programov. Ministrskim predsednikom pa ne gre preveč verjeti. Enega, ki je načeloval sedmim italijanskim vladam, so pravkar obsodili na 24 let zapora, ker je mafiji naročil umor nadležnega novinarja. Našemu poročevalcu se ni treba bati za svojo kožo. Novinarke pa so me vztrajno spraševale, ali bodo sobotne manifestacije v podporo miru nasilne. Sobotne manifestacije niso bile bistveni del Evropskega socialnega foruma, čeprav se je na njih zbralo več kot pol milijona ljudi. Poskušal sem njihovo pozornost preusmeriti k vsebinskim problemom, ki so jih obravnavali forumi. Na vprašanja dela, migracij, privatizacije, vojne, rasizma, onesnaženja … o iskanjih drugačne Evrope, Evrope mnogoterosti in pravic. Pa ni uspelo nič izmed tega. Ponavljale so vprašanje, kako bo s sobotnimi nemiri in neredi. Bolj kot sem jim govoril, da ni videti oboroženih in oklepljenih policistov, da se po mestu ne prevažajo krdela orožnikov, ki bi, tako kot v Genovi, v mimoidoče merili s puškami in jim grozili, kako bodo streljali nanje, bolj je plahnelo njihovo zanimanje. Tako o vsebini najpomembnejšega dogodka za Evropo novinarji sploh niso poročali, sama sobotna manifestacija pa je bila 'nezanimiva', ker se oblasti niso upale povzročati ognja in krvi. V srečanju stotin evropskih sindikatov, nevladnih organizacij, gibanj in iniciativ niso videli ničesar zanimivega, ob srečanjih gosposke, ki jo prej kot slej čaka usoda Andreottija, pa prenašajo vsako izrečeno laž in puhlico. Pravzaprav nisem ogorčen nad neprofesionalnostjo in lenobo. Samostojne glave, zlasti pa mladina, so se z novimi tehnologijami že naučile aktivno izmenjavati informacije. Tudi naše nepokorno gibanje je dodalo kamenček v mozaik svobode. Najeli smo satelitski kanal, na katerem oddajamo globalni televizijski in radijski program. Fantje, treba bo iz hotelskih sob! Dekleta, kri in ogenj nista edini novici! Ljudje, cesar je nag!