»Posebni odbori v Strasbourgu so obravnavali že kar nekaj slovenskih primerov, vendar so vse pritožbe zavrgli. Kolikor mi je znano, je v nadaljnjo proceduro prišla samo ena kazenska zadeva, v kateri naj bi bila kršena pravica do razumnega roka sojenja, pa še tu komisija sploh ni meritorno odločala, saj je šlo za predhodno odškodninsko poravnavo. Čeprav ne podcenjujem resnosti kršitve ustavnih pravic, moram vendarle opozoriti, da se je Slovenija v tem postopku branila zelo nespretno. Komisiji je sporočila, da je pritožnik izčrpal vsa učinkovita pravna sredstva. Ker še ni bila izrečena dokončna sodna odločitev, naj ne bi imel možnosti uveljavljati ustreznega pravnega sredstva, kar pa ne drži, saj vemo, da obstajata še upravni spor in ustavna pritožba,« pravi Aleš Zalar. Obveznosti iz evropske konvencije o človekovih pravicah je Slovenija prevzela šele junija 1994, čeprav je že prej postala članica Sveta Evrope in podpisala konvencijo. Prav tu po Zalarjevem mnenju bržkone tiči razlog, zakaj v Strasbourgu še niso meritorno obravnavali kakšnega od slovenskih primerov. Pri tem se po besedah Aleša Zalarja zastavi tudi vprašanje o odločitvi, kdo bo slovensko državo kompetentno zastopal v teh postopkih.