1. Pobudnica izpodbija prvi in drugi odstavek 62. člena ter 34. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Navaja, da je Upravno sodišče odklonilo pravno varstvo njene ustavne pravice do sojenja v razumnem roku, ker je bil postopek, v katerem je prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, že končan. Navaja, da je Upravno sodišče, v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso in sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča, v sklepu o zavrženju tožbe zavzelo stališče, da lahko stranka tožbo za ugotovitev obstoja kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave v upravnem sporu uveljavlja samo, če postopek še teče, ko pa je postopek pred sodiščem končan, kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več možno preprečevati. Če postopek ne traja več, ima po navedenem stališču stranka na voljo samo možnost, da pred pristojnim sodiščem uveljavlja odškodnino po 26. členu Ustave. Takšno odločitev naj bi Upravno sodišče sprejelo izključno zaradi neskladja prvega in drugega odstavka 62. člena ZUS s 23. in 157. členom Ustave. Pobudnica poudarja, da 23. člen Ustave zagotavlja pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot celovito pravico in ne zgolj kot "okleščeno" pravico, kot jo ureja izpodbijana določba 62. člena ZUS – le za primere, ko postopek, v katerem naj bi do kršitve prišlo, še traja. Pobudnica se strinja, da po končanem postopku ne more biti več nadaljnjega kršenja te pravice, vendar poudarja, da že zagrešena kršitev oziroma njene posledice niso odpravljene. Zato meni, da bi izpodbijana določba ZUS morala prizadeti stranki omogočiti, da tudi v primeru že končanega sodnega postopka terja od sodišča ugotovitev, da je bila kršitev storjena. Ugotovitev kršitve je po njenem mnenju tudi logičen pogoj, da bi bila odškodnina po 26. členu Ustave sploh lahko prisojena. Za ugotavljanje odškodnine po 26. členu Ustave je namreč potrebno dokazovati še protipravnost državnega organa, ki pa je ne more dokazovati civilno sodišče. Pobudnica je prepričana, da se država uveljavitvi obveznosti do odškodnine po 26. členu Ustave lahko izmakne na podlagi dejstva, da ima de facto močnejši položaj. Pravno varstvo pravice iz 23. člena Ustave naj bi bilo zato popolnoma neučinkovito. Le v primeru, če zakonske določbe dovolj jasno opredeljujejo dolžno ravnanje države ob kršitvi pravice posameznika do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, lahko po mnenju pobudnice govorimo o pravem varstvu navedene pravice in o javni pravici do tega varstva v pravem pomenu besede. Pobudnica še poudarja, da zaradi neustrezne in protipravne izpodbijane določbe ZUS veljavna zakonodaja ne ustreza obveznostim, ki jih je država prevzela s podpisom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).