Toda Bloodlines imajo navkljub neizpodbitni pritegljivosti prvega dela kasneje številne maluse, ki jih znajo krepko zagreniti. Najprvo mi nikakor ni všeč boj, saj je nervozen in nenatančen ter v veliki meri odvisen od vašega vlaganja v vampirjeva znanja. V grobem je ločen na mlatenje s pestmi, kiji in podobno navlako, ter na strelna orožja. Bolje se obnese prva možnost, kjer se pogled samodejno prestavi v tretjo osebo, nakar zna bledoličnež z besnim klikotanjem po glodalcu celo izvesti par različnih udarcev, ki nasprotnika spravijo na tla. Mnogo bolj glupo je mešetarjenje s pištolami, puškami in uziji, saj je nujna izpraznitev par saržerjev, preden sovrag pade, kar je zlasti tečno, ko vas napada četica nebodijihtreba. Pomaga le bildanje v strelstvu, a še vedno je roka glavnega mojstra tresljiva in velikokrat zgreši. Tako sem se bolj zatekal k šunjaštvu in klanju iz