To, da na poti do središča zabaviščnega parka ne moreš mimo igralnih avtomatov in vse druge podobne navlake, ni nič novega. Da je veliko obiskovalcev, ki so imeli za tisti dan v Sun Cityju povsem drugačne namene, omagalo že v prijetno ohlajenem in diskretno osvetljenem ozračju igralnice, tudi ni posebej presenetljivo. Morda je, predvsem za nevajene, bolj presentljiva arhitektura in scenografija, ki te spremlja na poti do recimo osrednje plaže, ki ji pravijo Dolina valov. Na tej poti moraš po Mostu časa, ki ga z obeh strani stražijo velikanske skulpture slonov, iz zvočnikov pa prihaja nekaj, kar naj bi spominjalo na oglašanje divjih živali. Ko si mimo King Kongovih vrat in navzdol po stopnicah, si že v Dolini valov. Tam ti ponudijo zaresno peščeno plažo, ki je obrobljena s pravimi, ne s plastičnimi palmami (preverjeno), majhnimi lokali bodisi s hitro hrano bodisi s pijačo, ležalniki, urejeno travo, kjer lahko odložiš sonca željno telesce ipd. Predvsem pa imajo valove. Umetno povzročene, vendar so. Na vsakih pet minut ali nekaj podobnega te zvočni signal opozori na veliki val, ki ga sproducira hidravlika tam nekje pod Jezerom miru. Visok je dva ali tri metre in najbolj spretni se z njim peljejo nekaj deset metrov. Kdor zmore še toliko moči in navdušenja, da se spusti po številnih toboganih, od katerih nekateri, roko na srce, zahtevajo kar nekaj poguma, se prebije po Počasni reki in se ne izgubi v Izgubljeni vasi, si lahko za konec privošči še ogled največje znamenitosti Sun Cityja - Palače v Izgubljenem mestu.