Ne pusti si vzeti dekadence, nihče ne sme kolobariti s tvojo zasebnostjo; naj ne bo zgolj imidž tisti, ki te bo varoval pred povprečjem. Zlasti za majhne in mlade državne oblike se namreč zdi, da so trenutno na moč nagnjene k duhovnim padcem, sivini, ki je hujša od totalitarne, vzgoji šibkih kreatur, ki so vztrajnejše od vohunskih nameščencev, zgodbam o uspehu, ki so nevarnejše od idiličnega miru, h krepitvi inštitucij, vulgarizmom, nepotrebnostim. Treba je biti bolj ko kdaj prej prijazen, zakaj kakor klofute tudi besede v splošnem ne pomenijo prav nič več, vse so zgomazele v krastačji ništrc in se bodo obnovile šele čez čas, zato je bolje, da z njimi zdaj hraniš le prijateljice, prijatelje, cvetje in mačke. Ko v lokalu kdo začuti, da imaš hrbtenico, pa zbegano in nasilno provocira, ker te ne more najti v nobenem zapisku svoje strankarsko-profitne ozkosti, bodi vljuden; zna biti, da ne bo nikoli razumel, kako raznolike so oblike predirnosti, pa vendarle nikar očitka, da je neumen ali podobno. Zapri svojo preobčutljivost v železno artičoko. Veš, da si redkobeseden, a imaš razloge - tisti dan si se z ljubico navonjal mirtine vode. Skupaj gresta ven, molčita, ker venomer iščeta, kar sta sicer že našla, a mora imeti vsakič drugo podobo. Svoje življenje živita, in to jih bo zmerom motilo: Lepili se bodo na vaju, srkali vajino čampako, vsi netenkočutni in ravnodušni bodo stegovali svoje lovke po buketu; njihove opazke bodo venomer prihajale iz njih samih, nikdar se ne bodo presegali ali prepuščali; ves čas bodo skušali preseči kvečjemu tebe, vaju, vas; zabloda. Ne daj se jim, čeprav te bodo ves čas prepričevali, kako so zdravi in kako edinole oni živijo polnokrvno. V resnici so utesnjeni, verjamejo v razvoj, menjavo, kupčijo, tekmo, v delitev po spolih in podobno navlako. Vsega tega ni, v tvojih svetovih že ne. Ni avtomobila, ki bi nadomestil falos, res pa je, da zdaj pa zdaj niti ni narave, ki bi nadomestila tvojo umetnost. Dekadenca je po novem ohranjanje samega sebe, hahljanje nad občimi padci, moč osebnosti brez odvišnega ega; v času, ko se ji je pridružila kiladenca, torej prelom tisočletja, to najbrž ni kaj destruktivnega. Zato boš prav rad še malo počakal, se naužil nektarja, ki ga ljubiš, počel samo tisto, kar ti je trenutno pri srcu, in z novimi vzponi, s tako imenovanimi boljšimi časi ne boš postal spaka. Spet boš drugačen: »Moram se radostiti onstran časa... čeprav bo svet do moje radosti čutil grozo in njegova grobost ne bo vedela, kaj hočem povedati.«