V 20. in 30. letih je mična Dolly, odeta v vijolične in zlate tkanine, utelešala duha dekadence, prav takrat pa je tudi izraziteje občutila težo bremena dediščine družine Wilde. Že od malih nog naprej je poslušala, da je neverjetno podobna stricu Oscarju. Ta primerjava je postala zanjo še posebno mučna, ko jo je Tancret Borenius predstavil literarnim krogom v Londonu in v Parizu. Nekateri 'bistroumneži' so presegli vse meje dobrega okusa - inovativno, nadarjeno in izjemno duhovito razpravljalko so na literarnih večerih predstavljali kot Oscarjevega duha in celo kot njegovo reinkarnacijo. V njej so videli ženske lastnosti, ki jih Oscar ni mogel izraziti, skratka, kjerkoli se je pojavila, je odsevala velikega Oscarja Wildea. Usodna ujetost v past wildejanskega mita je bila zanjo prekletstvo, ki je zadušilo njeno ustvarjalnost. Svoji prijateljici Allanah Harper je nekoč zaupala, da hrepeni po pisanju, vendar pa širšemu svetu ne zmore razkriti svojih misli, zaradi česar je svoje literarne bisere delila le s prijatelji.