ozemeljskimi mejami posamezne vojaške osvojitve. Sčasoma pa so geografski, politični in ekonomski dejavniki oblikovali trdnejšo in stvarnejšo zgradbo. Ogromna prostranost hispanoameriškega imperija, velika raznoličnost prsti in podnebja, predvsem pa izredno slabe prometne povezave v predindustrijski dobi so še prispevale k medsebojni ločenosti posameznih enot. (V kolonialni dobi je plovba od Buenos Airesa do Acapulca trajala štiri mesece in nazaj še dlje, po kopnem je bilo od Buenos Airesa do Santiaga dva meseca, do Cartagene pa celo devet.)23 Poleg tega je trgovinska politika Madrida učinkovala tako, da so se posamezne upravne enote oblikovale v ločene gospodarske cone. »Vsaka tekmovalnost z matico je bila Amerikancem prepovedana, posamezni deli kontinenta pa tudi niso smeli trgovati med sabo. Ameriško blago je moralo na poti iz enega dela Amerike v drugega potovati naokrog, skozi španska pristanišča, in španska mornarica je imela monopol nad trgovino s kolonijami.«24 To so okoliščine, ki nam pomagajo razumeti, zakaj je bilo »eno temeljnih načel ameriške revolucije« prav »uti possidetis, po katerem je morala vsaka nacija ohraniti status quo iz leta 1810, ko se je pričelo gibanje za neodvisnost«.25 Njihov vpliv je brez dvoma prispeval k razpadu Bolívarjeve kratkotrajne Velike Kolumbije in Združenih provinc Ría de la Plata na njihove sestavne dele (danes jih poznamo kot Venezuelo, Kolumbijo in Ekvador ter Argentino, Urugvaj, Paragvaj in Bolivijo). Vendarle trgovske cone same po sebi ne zagotavljajo pripadnosti, naj bodo »naravno«-geografske ali politično-administrativne. Kdo pa bi bil pripravljen umreti za Svet ekonomske vzajemnosti ali Evropsko gospodarsko skupnost? Če hočemo razumeti, kako so lahko upravne enote sčasoma postajale domovine, ne samo v Ameriki, tudi v drugih delih sveta,