da je bil izbruh leta 1815 četrti med velikimi. Dva sta se zagotovo zgodila okoli leta 4000 in 3000 pred našim štetjem, tretji okoli leta 750 našega štetja. Vulkan je po daljšem obdobju mirovanja postal aktivnejši leta 1812, tri leta pred izbruhom. V tem času se je začela žareča magma v zaprti vulkanski celici, ki leži od 1,5 do 4,5 kilometra pod zemljo, ohlajati in kristalizirati. Nato je začel pritisk zaradi premikanja plošč spet rasti in zviševati temperaturo. Po rekonstrukciji je bila ta ob izbruhu med 700 in 850 stopinjami Celzija. Tri leta pred glavnim izbruhom se je stožec gore začel tresti in nad njim je nastal temen oblak uhajajočih plinov. Desetega aprila 1815 okoli sedmih zvečer je Tambora eksplodirala. Iz nje so bruhnili ognjeni zublji, stožec gore je razneslo. Eksplozijo so slišali prebivalci 2500 kilometrov daleč. Vroči piroklastični tokovi so se spustili proti morju in na svoji poti uplinjali vasi. Vrh gore je raztreščilo na milijone majhnih kamnov in dobro uro po izbruhu je padala toča iz kamnov z dvajsetcentimetrskim premerom. Razneslo je sto kubičnih kilometrov gore; delno se je uplinila, delno potopila v morje. Pred glavno eksplozijo se je Tambora dvigala 4300 metrov nad morsko gladino, danes v višino meri le še 2850 metrov. Močne eksplozije so odmevale še ves naslednji dan, oblaki vulkanskega prahu pa so še dva dni po eksploziji prekrivali sonce v krajih, ki so od Tambore oddaljeni 600 kilometrov. Pepel je v debelih kosmih padal na zemljo 1300 kilometrov stran od izbruha. Jezna indonezijska gora je zatresla celino. Izbruh Tambore še vedno velja za najmočnejšo vulkansko eksplozijo v zabeleženi zgodovini. Vplival je na podnebje, ekosistem, pridelek hrane in socialne nemire v Evropi. Rastlinje in pridelek na okoliških otokih sta bila uničena. Izbruhani žvepleni plini so se dvignili do šestinštirideset kilometrov visoko in vstopili v stratosfero. Na višini med deset in trideset kilometrov so ostali nekaj let, kar je povzročalo pogoste svetlobne in optične fenomene na severni polobli. Sončni zahod je postal temno vijoličast in prestrašil Evropejce na obali Atlantika. Nekateri so v tem videli znamenje bližajočega se konca sveta. Spomladi in poleti naslednjega leta je nad Severno Ameriko in Kanado legla suha rumenkasta megla in se ni razkadila tri mesece. Globalne temperature so se spustile za od 0,4 do 0,7 stopinje, kanadski Indijanci so leto poimenovali »leto brez