z rastjo prebivalstva tudi za manjše in kasneje večje vojne. Razlogi za razplamtevanje vojn se od neolitske revolucije do danes niso bistveno spremenili. Ljudje so se vedno bojevali za zemljo in naravne vire. Med ozemlji posameznih skupnosti so zato začele nastajati fiktivne meje, ki so se tisočletja zatem spremenile v državne in se vrisale v zemljevide. Spremenilo se je tudi življenje znotraj človeških skupnosti. Socialna hierarhija se je zaostrila in postala piramidalna. Po eni strani so bile družbe zato bolje organizirane in ob dobrem vodstvu tudi učinkovitejše. Po drugi strani pa se je neenakost med pripadniki posamezne skupnosti z nastankom lastnine in nove družbene organizacije večala. Ljudje so bili zaradi načina pridelovanja hrane bolj odvisni drug od drugega, kar je vodilo do delitve dela. Z rastjo prebivalstva so vse številčnejše skupnosti potrebovale več pravil in omejitev, da se zaradi notranjih konfliktov niso razkrojile. Več omejitev pa je pomenilo tudi manj svobode za posameznika. V nasprotju z lovci in nabiralci, ki si zaradi nomadskega načina življenja niso mogli oblikovati zalog hrane za več kot nekaj dni, so poljedelci in živinorejci hrano lahko hranili nekaj mesecev. Stalno naseljeni ljudje so ugotovili, da imajo določene vrste hrane preveč in druge premalo. Zato so navezali stike s sosednjimi plemeni in z njimi menjali blago za blago. Rodila se je trgovina. Ta je sosednje skupnosti povezovala in zmanjševala možnost konfliktov toliko časa, dokler sta imeli od nje korist obe strani. Različne družbe so se na različnih koncih sveta razvijale različno hitro in v različne smeri. Odvisno od tega, v kakšnem okolju in podnebju so živele. Družba je postajala vse številčnejša in zato vse bolj zapletena. A boljša preskrbljenost s hrano in razvoj sta imela svojo ceno.