Peti dan sem šla prvič v »javnost« in doživela nekaj neposrečenih komentarjev. Tistega dne sem srečala dve prijateljici, seveda vsako posebej, in vsaka je najprej navdušeno vzkliknila: »O, Nuša, si nova? Ti si pa upaš! Super je tole, ej!« Haha, ko bi vsaj to bil odziv na moje oprsje, pa na žalost ni bil. V oči sem jim padla z odštekano roza barvo na laseh. No, če ne bi povedala, prav nihče ne bi opazil razlike. To pa zato, ker sem prej nosila podložene modrčke, zdaj pa uporabljam nepodložene. In navzven je videti skoraj enako. Zaradi tega sem tudi malce užaljena, ker sem namreč pričakovala, da bo razlika na zunaj malo bolj očitna. Tudi zmenjeni smo bili za večje vsadke, vendar po doktorjevih besedah to ni bilo mogoče, ker bi se sicer lahko skozi kožo otipal rob vsadka, kar pa ne bi bilo videti preveč estetsko. Prsi z vsadki se vedejo podobno kot tiste brez njih, zato se je treba zavedati, da ne bodo večno stale tako pokončno. Seveda je prav od njihove velikosti odvisno tudi, koliko se bodo povesile. Torej še en razlog več, da se lahko veselim normalne velikosti, ki jo imam zdaj. Moram pa priznati, da je bilo, če lahko tako imenujem, psihično okrevanje veliko težje od fizičnega. Predvsem v naši državi, kjer so estetske operacije še tabu, je toliko težje, saj marsikdo, ki sliši za povečanje oprsja, najprej pomisli na kakšno znano prsato zvezdnico iz televizije. Pa čeprav sem sama vedela, da ni tako, sem bila pripravljena na vse. Ko je oteklina izginjala, se je šele prikazovala prava oblika prsi. To tako imenovano obdobje okrevanja je bilo malo težje prenašati in prav želela sem si, da bi oteklina ostala čim dlje, haha. Naslednja operacija?