Nedvomno se spet uporablja eliminatorična logika: ne sožitje, ne soobstajanje, temveč izključnost, odstranjevanje drugega, se ponovno uveljavlja kot edini način, da si človek zagotovi obstoj. Vsak skrbi samo zase in nihče ne misli, da je treba del skrbi posvetiti skupnosti. Če je bistvo kapitalizma izriniti tekmeca s trga, da bi si prisvojil njegovo možnost za zaslužek in si s tem povečal svojega, če je temeljni postulat izključno individualni pohlep po maksimiranju osebne porabe, potem to ni zadosten temelj za obstoj človeške skupnosti. Nobena skupnost v daljšem obdobju ne more obstati, če je organizirana le kot sistem individualnih pravic, ki ne dopušča primernega sistema socialnih odgovornosti. Prav tako je njena koherentnost ogrožena, če nima vizije, saj postane osebna agenda edina agenda, to pa je s stališča skupnosti preozka podlaga za konsenz, ki omogoča njen obstoj. Posamezne interesne skupine, ki nimajo povezave s skupnostjo, dobijo pomen, ki daleč presega njihovo velikost. Lester Thurow predvideva, da je obdobje političnega dialoga končano in da se začenja doba, v kateri bodo imeli glavno besedo tisti, ki bodo znali mobilizirati svoje interesne skupine. Veto manjšine bo nadomestil glasovanje večine. Ker kapitalizem zdaj nima konkurenta, se bo po Thurowu zelo verjetno sklenil začarani krog socialne dezorganizacije in naraščajočega nezadovoljstva, kar bo povzročilo spiralo upadanja življenjske ravni. Pri tem vidi glavni vzrok dezorganizacije v regionalizaciji oblasti kot posledici pomanjkanja osrednje integrativne vizije družbenega sistema. Takšen razvoj zgovorno osvetljujejo razvoj (ne)pismenosti in spremembe v razmerju skupnega in zasebnega: pismenost, v rimskem imperiju še razmeroma dovolj razširjena, je bila v srednjem veku samo še privilegij ozke elite menihov. Tudi funkcionalna nepismenost današnjega časa dramatično narašča: vse več ljudi se na vse več področjih ne znajde več in so povsem odvisni od indoktrinacije medijev, ki jih usmerjajo centri ekonomske moči. Ne samo, da vse manj obvladamo pravopis, tudi pišemo vse manj in tisto, kar preberemo, ni prevedeno v kritično subjektivno stališče. Dovolj je, če nam mediji prazen prostor v nas napolnijo s svojimi shemami in nas tako opremijo s kratkoročnimi nadomestnimi identitetami. Dovolj je, če povzamemo sodbo, namesto da bi skušali razumeti. Najbolj pa se povečuje področje zasebnosti na račun področja skupnosti. Navedimo le en zgovoren podatek: leta 1970 so v ZDA javnim policistom namenili dvakrat toliko denarja kot zasebnim policistom, leta 1990 je bilo že obratno. Če skupnost svojim članom ne more več zagotoviti osnovne varnosti, ko se, recimo, sprehaja po cesti, ali je to še skupnost, ali samo množica tujcev, nevarnih drug drugemu?