l V prvih komentarjih takoj po atentatu na JFK-ja so številni svetovni mediji - vključno z moskovsko Pravdo - v svoji nemoči, imenovati kogarkoli razen Leeja Harveja Oswalda, postavili tezo, da je predsednika v nekem smislu ubil sam Dallas, oziroma kar Texsas kot tak. Dallas, Big D, kot ga imenujejo domačini in stevardese pred pristankom, je bil res edini možni kraj Kennedyjevega konca, mesto z idealno klimo. Najprej klimo v dobesednem pomenu: v petek, 22. novembra 1963. zgodaj zjutraj je v mestu hudo deževalo, malo pred atentatom pa je bilo nebo zopet popolnoma jasno. Če bi deževalo vsaj še ob 11:40 (pri nas je ura takrat kazala 18:40), bi se moral JFK, hotel ali ne, peljati v svojem lincolnu s streho iz neprebojnega stekla, tako pa je zaradi vremena in vzdušja sam vztrajal pri tem, naj bo avto odprt. Potem klimo v političnem smislu: Teksas oz. Dallas, kamor je pripotoval v okviru predsedniške kampanje, je bil epicenter desnega ekstremizma, rasizma, fašizma, militarizma (tradicija Texas Rangersov, fast-draw pištoljiranja; celo puško Samuela Colta na šest nabojev, iz katere se je potem razvil revolver Colt, so preimenovali v Texas, ker Colt pač ni bil domačin), makartizma (McCarthy' s Clubs so bili v 50-ih najštevilnejši prav tu), se pravi »antikomunizma«, in nikoli pozabljenega južnjaškega duha. Odveč bi bilo poudarjati, da je razen tega Dallas mesto z rekordnim številom umorov na leto in visoko toleranco korumpirane policije; ubiti človeka je bilo tu enako težko kot podkovati konja. In končno še v medijskem smislu: če odmislimo dva bestselerja, ki sta se ravno takrat prodajala in v katerih ubijejo predsednika ZDA (Seven Days in May in Fail Safe) ter film Manciurian Candidate, v katerem glavni junak, nevrotični psevdokomunist, zmanipuliran od manjše fašistične organizacije, izvrši atentat na predsednika, potem se je treba vsekakor zamisliti nad drugimi genialnimi namigi, npr. nad dejstvom, da je lokalna TV postaja v Fort Worthu - mestu, od koder je JFK štartal v Dallas - par dni pred dogodkom zavrtela oddajo o umorih treh predsednikov ZDA, Lincolna, Garfielda in McKinleya. Kar niti približno ni vse. Dan pred dogodkom, v četrtek, so Dallas preplavili letaki z naslovom Wanted for Treason (Išče se zaradi izdaje), v bistvu gre za plagiat klasične policijske tiralice, na katerem sta bili dve fotografiji Kennedyja, en face in v profilu. Po mestu so krožili avtomobili z napisi KKK, česar domačini niso brali kot Ku Klux Klan, ampak kot Kill Kennedy Klan. Največji teksaški dnevnik DALLAS MORNING NEWS (ustanovljen 1885., danes z naklado 420.000, ob nedeljah 550.000) je ves teden gradil klimo z domislicami, kot je naslednja: »Kennedy ameriško nacijo jaha tako, kot njegova hčerka jaha svoj tricikl.« Isti časopis je usodnega dne objavil celostranski plačani oglas Dobrodošli, gospod Kennedy, ki JFK-ja v 12-teznih vprašanjih med drugim obtožuje, da išče podporo med komunisti (komi lider Gus Hall naj bi mu obljubil glasove svojih volilcev na prihodnjih volitvah, kar sploh ni bilo res). Pozneje se je izkazalo, da je oglas naročil neki Bernard Weissmann, predsednik nekakšne »ameriške komisije za resnico«, fašistične organizacije, povezane z znamenito John Birch Society. Weissman je izginil tako skrivnostno, kot se je tudi pojavil, in je očitno še eden od mnogih ljudi brez identitete, ki so sodelovali v komplotu proti JFK-ju. Podobnih, kot v mozaik posajenih znamenj, ki so najavljali atentat, je bilo v dalaških medijih še veliko, med drugim tudi na radijski postaji KLIFF.