Furmani in ljubitelji konj iz vse Slovenije se vsako leto zberejo v Postojni, da predstavijo svoje konje in vozove. Vsako leto smo prepričani, da naslednje leto ne more biti nič novega, da smo vse oblike voz in uporabe konj že videli, toda furmani nas vsako leto znova presenetijo z novimi in novimi idejami. Letos so predstavili zanimive vozove, vsi so se resnično potrudili, da bi avtentično prikazali del naše zgodovine, ki je tako zelo vezana na prevozništvo in konja. Tega dela zgodovine ne moremo zapreti v muzeje, saj je spomin na furmane in tovornike živ in svež. Furmanski praznik pa je priložnost, da se srečajo vsi tisti, ki jim je to težko delo z vozovi in konji dolga leta rezalo kruh. Tudi Jože Vidmar, Lohajnarski Pepe, štiriindevetdesetletni možakar, ki je več kot triindvajset let »fural« hlodovino iz Trnovskega gozda do Ajdovščine, je, kot sam pravi, moral priti v Postojno, da ponovno občuti veselje ob konjih in vozovih. Furmanska žilica mu še vedno ne da miru, v spomin na stare čase in na furmanski praznik pa si je kupil bič. Seveda je furmanski praznik tudi svojevrstno tekmovanje. Strokovna komisija ocenjuje, kdo je najbolj realno prikazal del naše zgodovine, kdo je bi najbolj izviren, kdo je uspel iz bogate zakladnice furmanstva poiskati idejo, ki na »Furmanskem prazniku« še ni bila prikazana. Komisija ni imela lahkega dela, furmani se iz leta v leto bolj potrudijo, saj vztrajno iščejo po zakladnici naše zgodovine, da bi prikazali še vse neznane oblike furmanstva in uporabe konja v zgodovini, ki bi brez njihovega neumornega dela zagotovo potonile v pozabo. Vaščani iz Krepelj in konjar Drago Fabjan so letos osvojili prvo mesto. Prikazali so, kako so v času pred drugo svetovno vojno Kraševci vozili drva v Trst. Drugouvrščeno Konjerejsko društvo iz Radohove vasi, je v Postojno pripeljalo parizar, s katerim so prevažali »dolgi les« po ozkih gozdnih poteh. Zelo zanimiva je bila pritrditev zadnje preme, ki je bila obrnjena obratno nazaj, nanjo pa je bil pritrjen vrh z dvema vejama, da so zadnji del voza lažje krmarili. Konjederec je bil posebnež v vseh večjih krajih, bil je strah in trepet za potepuške pse in mačke, velikokrat pa tudi za nagajive otroke. Konjederski voz je strokovno obnovil Andrej Rozman iz Vrhnike. Ocenjevalna komisija je njegov trud nagradila s tretjim mestom. »Žehta« ni bila samo trdo delo, bila je tudi priložnost, da so se ženske pogovorile, si izmenjale novice in seveda dodobra premlele najnovejše čenče. Šaljivi kraški »žehti« so organizatorji podelili posebno nagrado za izvirnost. Tudi ostali vozovi so bili zanimivi. Prikazali so konje in vozove pri različnem delu, od tega, da so s konji vozili vino na Dunaj, sol v Trst, deske iz žage in seveda vse pridelke s polj in gozda. S kolesejem pa so se vozili k nedeljski maši ter po veselih in žalostnih opravkih. Furmanov si brez kovačev in kolarjev skorajda ne moremo predstavljati. Kovač je na samem prizorišču obiskovalcem v živo prikazal, kako se podkuje konja. Kolarsko delavnico so na vozu predstavili člani Konjeniškega društva Naklo. Zanimivo je bilo videti, kako so mojstri včasih, skoraj »na roke«, delali težka kolesa. Praznik je bil zanimiv, bogat je bil program, posvečen furmanstvu in konju, spremljevalne prireditve pa so zapolnile čas, ko smo do popoldneva čakali na sprevod furmanov. Vseeno bi bilo lepo, če bi se furmani več časa zadržali na prireditvenem prostoru ali pa že dopoldan pred sprevodom obiskali prireditveni prostor, obiskovalci bi si tako lahko natančno ogledali vse detajle na vozovih in čudovite konje. Marsikdo pa bi tudi rad spregovoril z voznikom, mu mogoče čestital, ga kaj povprašal, ali izmenjal izkušnje, saj bi morali biti konji in furmani gibalo celotnega praznika. Mogoče bi vseeno veljalo kaj spremeniti, res da je recept preizkušen, toda spremembe so vedno dobrodošle, če hočejo organizatorji tudi v bodoče ohraniti pridobljeno zaupanje obiskovalcev in nastopajočih.