Če je »mreža medsebojne zadolženosti«, ki nas obvezuje k vračanju uslug, osnovni mehanizem za vzpostavitev družbene delitve dela in nastanek posebnih znanj, je socialna prisila k stanovitnosti prvi pogoj za razvoj specializacij. Obvladovanje obrti in posebnih znanj, na katerih temelji napredek človeške družbe, zahteva čas in predano delo - zavzetost in vztrajnost sta pomembnejši kot naravni talent. Stanovitnost posameznikov, s katerimi sodelujemo, tudi poenostavi človeške odločitvene procese; ker vemo, da kovač podkuje konja, nam ni treba vedno znova iskati nekoga, ki to zna, in preverjati njegovo usposobljenost: posameznika, ki si je izbral poklic kovača, družbeno pričakovanje obvezuje, da se poklicu posveti in v njem vztraja. Ljudi, ki begajo od poklica do poklica ali pogosto spreminjajo mnenje, označujemo kot nezanesljive, »fičfiriče«, neresne. Socialna stigma prizadene celo študenta, ki se po letniku ali dveh preseli na drugo fakulteto, ker je ugotovil, da mu prvotno izbrani poklic ne leži, čeprav družbi ne more biti v korist, če posameznika sili v poklic, ki ga potem vse življenje sovraži; vendar je družbena prisila k stanovitnosti premočna.