Danes štejem 61 let. Sem generacija šestdesetih. Duh svobode, rocka, zabave, ta homo ludens, ki je zaznamoval mojo generacijo, sem hotel vtkati v ta festival. V tem duhu seveda ni prostora za bedne nacionalizme ali šovinizme, ne glede na to, s katere strani in na kakšen način prihajajo. V vseh desetih letih tu nismo imeli nobenega takšnega izpada. Mi smo tu, da se zabavamo, da delamo vse mogoče, da prižigamo sveče, razbijamo jajca, si nadenemo čelade... Osnovni motiv je neobremenjenost. Jugoslavija je bila preveč resna država, vsaj tako se je dojemala. Ko je razpadala na manjše dele, se je pojavil zanimiv fenomen – manjši ko je bil prostor, bolj resno so se ljudje dojemali. In to v prostorih, ki so bili nacionalno mešani. To je podobno igri žabe, ki je videla, kako se podkuje konja, pa je hotela še sama poskusiti. Takšne stvari so tragikomične. Naš festival se je že od samega začetka izmikal takšnim idiotizmom. Hoteli smo narediti nekaj, kar bi bilo primerno času in prostoru. Prej omenjeni duh rock $amp; rolla smo hoteli prevesti v življenje.