Sredi avgusta sta prečkala slovensko-madžarsko mejo dva mlada pustolovca iz Francije. Z dvema konjema in eno mulo, ki jima je prenašala tovor, sta se junija lansko leto odpravila iz Normandije. Na poti čez Nemčijo jima je eden od konjev poškodoval (brcnil) mulo, ki s to poškodbo ni mogla nadaljevati poti, zato sta jo prodala dobrim ljudem. Velika ljubitelja konj, za katere v svojem popotovanju izredno lepo skrbita in sta nanje tudi zelo čustveno navezana, sta mlada Francoza, Germaine in Ambroise, mi pa smo ju takoj preimenovali kar v Jerneja in Ambroža. V severovzhodni Sloveniji sta iskala kovača in se ustavila na najini kmetiji, ko sta zagledala pašnike s konji. Takoj smo našli skupen jezik in izvedela sva, da sta dolgo sanjala o takšnem popotovanju. Kar dve leti sta trdo delala podnevi in ponoči, potem kupila konje in se začela pripravljati za dolgo potovanje. Sedaj sta že čez polovico poti, namesto mule sta kupila voznega konja (po moji oceni lipicanec, mogoče malo križan z noniusom) in voz, ki bi mu v Vojvodini rekli špediter. Od takrat sta vezana predvsem na asfaltno cesto, zato potujeta v koraku in še to počasi, da ne bi poškodovala konj. Konji so zelo navezani eden na drugega, saj so skupaj v dobrem in slabem. Niso se ozirali na naše živali, ampak so pridno izkoristili čas za pašo. Oves vozita s seboj, ostalo se dobi sproti po poti. Dva pustolovca sta me spomnila na Vinetuja in Old Shatterhanda, na zgodbe Karla Maya in mladostne sanje. Te mladostne sanje si Ambrož in Jernej že uresničujeta. Vendar niso vedno samo lepe sanje, ves ta čas sta vezana na konje, na dan in noč pod milim nebom, v vsakem vremenu že eno leto. Nič zabav, nobene TV, nobenega nepotrebnega zapravljanja, le pot je njuna prihodnost. Pri nas sta dobila gobovo juho in sirove štruklje, potem sta odšla do kovača, kjer so jima podkovali konja in postregli z domačim rženim kruhom in zaseko. Bila sta kar presenečena, saj sta marsikje (posebej v Nemčiji) doživela bolj hladne sprejeme. Vendar sta simpatična Germaine in Ambroise s svojo odkritostjo, poštenostjo, s čudovitim odnosov do svojih konj in pogumom takoj osvojila vse, ki smo imeli veselje preživeti en dan z nenavadnima popotnikoma. Prenočila sta v šotoru med svojimi konji. Po dolgem času sta se lahko stuširala v kopalnici. Celo noč je deževalo, konji pa so se pasli in počivali (električnega pastirja nosita kar s seboj, da lahko svojim konjem omogočita vsaj malo svobode). Po deževni noči nas je sprejelo sončno jutro, prelepo za nadaljevanje poti. Za spomin na slovensko kuhinjo so ju pričakali ajdovi žganci in prijateljsko slovo. Nam pa je ostal spomin na Vinetuja in Old Shatterhanda, na dobre konje, na mladostne sanje, na neko drugo življenje.