Tabela jasno pokaže, da ob znatno nižji ustvarjeni dodani vrednosti, v primejavi z družbo, katere del želimo postati, le-to nesmiselno razporejamo. Individualni interes (visoki osebni dohodki - 15.931 DEM) je popolnoma prevladal nad kolektivnim (naložbe v osnovna sredstva - 4.356 DEM in družbena nadgradnja - 2.603 DEM). Naravnost zastrašujočo podobo nam pokaže primerjava podatkov na tabeli 2. Ob predpostavki, da slovenski in avstrijski podjetnik opravljata enako dejavnost, je jasno vidno, da avstrijski več vlaga v novo opremo. Za nabavo osnovnega sredstva v vrednosti 30.000 DEM lahko avstrijski podjetnik najame posojilo v višini letne anuitete 17.240 DEM, ker mu to dovoljuje ostanek pri delitvi dodane vrednosti (tabela 1). Ob povprečni obrestni meri za razvojna sredstva v višini 4 % bo ob enoletnem moratoriju vrnil posojilo v dveh letih in pri tem plačal banki 1.960 DEM obresti. Naš podjetnik bo za nabavo enakega osnovnega sredstva lahko najel desetletni kredit, ker ima le 4.356 DEM investicijskega kapitala (tabela 1). Povprečna obrestna mera za razvojna sredstva znaša 9 %, kar pomeni, da bo naš podjetnik moral banki plačati za enako posojilo še 16.750 DEM obresti. Ob dejstvu, da praktično vse tehnologije zastarajo v petih letih, je zgodba o nekonkurenčnosti našega podjetnika v primerjavi s sosedom popolnoma jasna.