Če verjamete, da odraslih ljudi v naši državi spol ne bi smel ovirati pri uveljavljanju političnih pravic, ste v manjšini. Zaradi moči privilegiranih pa je o Evinih kvotah v javnosti težko odkrito spregovoriti. Namesto odkrite polemike o žrtvah spolne diskriminacije, ki ne smejo kandidirati na volitvah samo zato, ker so moški, prevladuje retorika viktimizacije in boja za enakopravnost žensk iz časa, ko se nas večina še ni niti rodila. Odnos političnih strank do uzakonjenih razlik kaže, kako nevarne so populistične politike, ki večjim skupinam (volivk) podelijo privilegije, ki jih naredijo enakopravnejše od drugih, in takšne ukrepe opravičujejo z višjimi družbenimi cilji. Ko se jih enkrat uvede, jih je zelo težko ukiniti. Boj za enakopravnost žensk je na zahodu izgubil vsak smisel, saj mu je zmanjkalo nasprotnikov. Vendar pa se del revolucionarjev ne želi sprijazniti z razkorakom med cilji, za katere so se borili, in rezultati, ki so jih s tem dosegli. Ne želijo priznati, da zmaga revolucionarnih politik nikoli ni bila jamstvo, da bodo te politike v praksi tudi dale želene rezultate. Volilna pravica za ženske ne pripelje nujno do izvolitve žensk na proporcionalen odstotek vseh vodilnih ali družbeno cenjenih funkcij v družbi. Žalostno je, ko se boj za enakopravnost spremeni v pehanje za privilegiji. Še bolj žalostno pa je, ko tiste, ki bi to želeli preprečiti ali ukiniti, neupravičeno stigma-